Aleš je po izobrazbi farmacevt. Dolga leta je delal v farmacevtski družbi LEK. Od leta 2003 ima podjetje za izobraževanje in svetovanje Edusatis d.o.o. (analitika, organizacija laboratorija, vodenje ljudi). Z ženo Marinko imata štiri odrasle otroke in sta stara starša trem vnukom.
Aleš je orientacijski tekač, skavt, predavatelj in bloger na blogu Preprostost. V družini, družbi in poslu se zavzema za ‘bolj preproste izbire’. Je eden od ustanoviteljev spletnega portala Časnik.si, kjer tudi redno piše.
Od leta 2016 je v Družini in Življenju. Z ženo Marinko pa sta pričevalski par in vodita seminar Najin odnos do denarja.
Moški ima dve temeljni odgovornosti – da preskrbi družino in da jo varuje. Najprej smo se pogovorili o pogumu. In imeli za izhodišče kralja Davida in njegov boj z Goljatom. V Svetem pismu je pogum nasprotje strahu. Ko nam Bog zapoveduje, naj se ne bojimo, naj bomo dobre volje in pogumni, vedno zapoveduje proti strahu, ki je nasprotje poguma.
Navada je, da se voditelji in duhovni voditelji Odmikov dobimo na enodnevnem povezovalnem pohodu pred Odmiki. Med potjo smo molili in se pogovarjali: uravnavali trase, se menili o duhovnih temah na Odmikih …
Tokrat smo šli na severovzhod Slovenije. Tema je bila napuh, kralj grehov, a ga pri sebi nismo našli. Ne takoj, čez nekaj časa pa. Polno ga je bilo! “Lepo je bilo slišati vse naše namene in prošnje, ki smo jih položili pred Gospoda. Čutil sem povezanost z našimi otroki, ženami in vsemi, ki smo jih v srcu prinesli s seboj.”
“Presenečenje je že to, da sploh moški pride sredi zime na takšen pohod in se pusti preizkusiti. Pa, da to počne skupaj z drugimi je še bolj čudno, ker mi možakarji si res ne pustimo soliti pameti in hočemo vse sami.”
Sobota zjutraj. Pogled skozi okno ni nič obetaven in napoved tudi ne. Pojavi se prva skušnjava, iti ali odpovedati vse skupaj. Smo ali nismo? Smo. Pot se je začela točno tako, kot je kazalo; mokro in blatno …
“Udeležba na moškem pohodu me je že nekaj časa mikala. Strinjam se z mislijo, da je eno izmed poslanstev moških pohodov tudi molitev za kraje in ljudi, kamor stopa naša noga. Bog daj, da bi v čim več slovenskih vasi ponesli Božjega blagoslova in usmiljenja.”
Dolg moški pohod – tudi z veliko višine – po Gorjancih in pod Gorjanci, tudi v lepi divjini doline Kobile. Tokrat osemnajst mož – v molitvi, v Božji besedi, pri maši ob studencu na Gospodični, v pogovorih med hojo. Za lepotice, za naše družine, za Slovenijo.
V dežju, vetru, blatu, mokri od “švica” in dežja, na 36 km dolgi poti, z več kot 1000 m višine smo se več kot osem ur prebijali od Bleda skozi Pokljuško sotesko, do osrčja Pokljuke pri planini Zajavornik, ter se skozi blatne poti gozdov Pokljuke vrnili nazaj na Bled. Možje!
