“To niso bili najlepši, ampak najbolj polni dnevi!”

Tretja skupina mož se je odpravila na Odmik sredi julija. Pot nas je vodila od Črnomlja do Iške vasi blizu Ljubljane. Na poti je bilo vsega: divjine samotnih poti roških gozdov, izpraznjenih kočevarskih vasi, prijaznih ljudi, … Doživeli smo pa tudi izkušnjo neprimernega odnosa med možem in ženo. In se zraven učili, kako ne. Obenem pa je bilo veliko molitve, bogatih duhovnih nagovorov in pridig Boštjana Lenarta – tema: Moški po Jezusovem zgledu.

Mokri, a žejni

Kljub obilici dežja smo bili pogosto žejni – do “civilizacije” v Dobrepoljski dolini smo lahko “tankali” le pri skavtih pri Roški žagi in na enem vikendu, ki je bil hvala Bogu takrat obiskan. Bogu hvala za skavte in prijazna zakonca.

Vsak dan smo bili mokri do kože, sredi Kočevskih gozdov pa smo izkusili še nevihto s točo v velikosti breskev. Zatekli smo se pod krošnje velikih dreves in si zaščitili glave.

Čez noč se je obleka in obutev le za silo posušila in tako smo v nekaj dneh brez možnosti umivanja postali “gnili” in smrdeči. Nekateri tudi ožuljeni. Eden od mož se je moral žal posloviti že po štirih kilometrih, drugi je zdržal z velikimi krvavimi žulji čez pol podplata do več kot polovice poti, odšel domov in nas na Kureščku drugi dan obiskal z družino.

Žulji, nevihte in … molitev

V Dobrepoljski dolini smo se sicer lahko dobro umili, do konca posušili (hvala, Lucija), a kaj ko nas je naslednji dan dopoldne že doletela nevihta in popoldne še ena – najhujša. Na Kurešček smo prispeli mokri do kože in v molitvi.

Ob vsem vremenskem dogajanju pa je bil tale Odmik milostni čas zaresne molitve – med nami in z ljudmi v stiskah. Najboljši Odmik do sedaj.

Tako pa so Odmik doživeli drugi možje:

Iskrena hvala, da ste me vzeli s seboj in mi omogočili najbolj polne dneve dopusta, zaradi katerih so moje počitnice letos nekaj posebnega. Nisem napisal, hvala za “najlepše dneve dopusta”, ker utrujenost ni najlepša, žulji niso najlepši, negotovost pred dežjem, točo, pred naslednjim počitkom, ni najlepša … Zdržati in soočiti se z lastno nemočjo, v kateri Bog razodeva svojo moč, to pa daje občutek sreče, občutek pripadnosti, občutek zadovoljstva. Vsak človek, začenši s sprevodnikom Miranom, nam je bil na poti podarjen kot dar. Bogu hvala za dar pogovora, poslušanja, spodbujanja. Hvala, Aleš, da si zadevo peljal na nivoju take mirne odgovornosti, očetovske drže. Počutil sem se sprejetega in dragocenega. – Boštjan
Zahvala za vsa doživetja, pogovore in podeljene življenjske izkušnje. Še posebej hvala tebi, Aleš, za preudarno in jasno fizično vodenje in tebi, Boštjan, za duhovno vodenje. Pot me je spremenila in utrdila za spopad z vsakdanom. – Matija
Hvala vsem za besede podpore ob mojih bolečinah. Kljub temu, da nisem prišel do konca z vami, sem odnesel veliko. Vztrajnost in kondicijo in vero sem še posebej potreboval od prejšnjega petka dalje, ko nam je do stropa zalilo kletne prostore v hiši. Veliko blagoslova vsem in sigurno se še kdaj srečamo na kašnem od pohodov. – Andraž