Vroče hlačke, goli popki in globoki dekolteji … pri maši

Zadnjič sem opazil mladenko, kakih 20 let je štela, ki je prišla k maši na prostem v zelo kratkih hlačkah, se usedla na armafleks v “prvo vrsto”, v senco češnjevega drevesa … in dala noge narazen. Pred župnikom. Pri isti maši je bilo nekaj mož – tudi starejših – v kratkih hlačah, v razvlečenih majicah, s “šlapami” na nogah.

Že prej, še pred korono, je pri maši v cerkvi pred mano sedela mamica z otrokom. Stalno se je nekaj sklanjala k otroku in pri tem razkazovala oni zidarski – kako naj rečem – “dekolte”. Zdi se, da smo v nekaj desetletjih v Cerkvi na področju oblačenja izgubili vsakršen občutek za spodobnost.

Kaj pravi Sveto pismo?

V Svetem pismu sem našel nekaj mest, ki govorijo o pomenu spodobnega oblačenja. Recimo, v Drugi Mojzesovi knjigi, ko so Izraelci pričakovali Božjo navzočnost na gori, jim je Bog dal nekaj navodil, kako naj pristopijo, ko se bo prikazal. In – zanimivo – prvo navodilo je bilo, da naj operejo svoja oblačila (prim. 2 Mz 19, 10).

Predstavljajmo si Mojzesove čase, ko ljudje pač niso imeli veliko obleke. Najbrž so imeli samo eno, pa vendar – preden so stopili pred Boga, so jo morali oprati. V puščavi! Naredili so torej kar so mogli, da so bili spodobni pred Bogom, da so pokazali spoštovanje Najvišjega.

Ko sveti Pavel daje navodila za molitev, opozarja ženske, naj bodo v urejeni in spodobni obleki (prim. 1 Tim 2,9). Verjamem, da to velja tudi za moške. Kot da smo danes popolnoma izgubili občutek za spodobnost, ko med mašo stopamo pred Kralja kraljev.

Za k maši se danes ne pripravimo: niti ne z oblačenjem – kar je pravzaprav lahko –, niti ne z odpovedovanjem hrani uro pred mašo – kar je težje –, gotovo še najmanj duhovno (da nismo navezani na greh) – kar je najtežje. Zdi se, da je to troje povezano. Če ni spodobnosti v oblačenju, ni niti odpovedovanja, niti ni čistega srca.


Kaj je “zakmašna” obleka in kaj ni?

Naši starši in stari starši so se za k maši obleki v “zakmašno” obleko. Že ime pove, da je bila to obleka za k maši. “Zakmašna” obleka je v slovenskem jeziku prav pojem: pomeni najboljšo obleko, pomeni spodobno obleko – obleko torej v kateri se ‘spodobi iti k maši’. Oblekli so najboljše, kar so v svoji revščini premogli. In bilo je spodobno.

Mnogim se zdi, da ni treba, da se meri kvadratne centimetre gole kože, da ni treba meriti prosojnosti obleke, da se ni treba ukvarjati z dolžino krila in rokavov, da ni treba gledati kako daleč segajo kratke hlače pri moških. Skratka, mnogi menijo, da sploh ni objektivnih standardov spodobnosti in da niti niso potrebni. Da ljudem ni treba “težiti” še s tem, nekako v smislu bodimo veseli, da sploh pridejo k maši.

Tudi sam menim, da ni treba “policije” na vratih v svetišča, ki bi merila atribute nespodobnosti. In dovoljevala ali pa ne vstop v svetišče. Obenem pa verjamem, da se tudi najbolj liberalni med nami strinjajo, da nekje pa vendarle obstaja meja spodobnosti.

Vsakdo ve, kaj je izrazito spodobno in kaj je izrazito nespodobno. V mejnem prostoru se pa lahko prepiramo.

Vemo na primer, da zelo prosojna obleka ne sodi v cerkev, da “vroče hlačke”, potegnjene visoko, da razgalijo in razkrijejo, kar naj bi bilo skrito, pa so še vedno prenizke, da bi pokrile popek, ne sodijo v cerkev. Vemo, da “šlape” ne sodijo v cerkev.

Vsi poznamo tudi standard absolutne spodobnosti, kar je obleka Božje Matere Marije. Poglejte kakšen Marijin kip v naših cerkvah.


Kako sedaj dvigniti standarde spodobnosti?

Verjamem, da mnogi nismo poučeni, da nam nihče niti ne pove, kaj je prav in kaj ne in da smo vsi skupaj spuščali standarde spodobnosti tako počasi, da sploh nismo opazili, da so nekateri pri maši že napol nagi ali popolnoma nespodobni.

Kako sedaj dvigniti standarde spodobnosti? Morda bi začeli pri sebi in si postavili tale vprašanja:

  • Kako bi Bog rad videl, da sem oblečen, ko pristopam k maši?
  • Kaj izražam s svojo obleko: kažem na svetost Boga ali pritegujem pozornost nase?
  • Sem spodoben tudi za Njegove otroke, za moje sožupljane?
  • Bi se lahko kdo čutil seksualno nagovorjenega zaradi moje obleke?

In še praktično:

  • Če se vam zdi, da je krilo prekratko, je zagotovo prekratko. Podaljšajte ga.
  • Če se vam zdi, da so “šlape” za k maši nespodobne, so zagotovo nespodobne. Obujte čevlje.
  • Če se vam zdi, da vam hlače preveč, kako naj rečem, lezejo v … ali lepše rečeno “preveč poudarijo postavo”, so gotovo nespodobne. Zamenjajte jih s krilom.
  • Vi sami ste odgovorni. Vi sami boste polagali račune pred nebeškim Očetom. Tudi za greh pritegovanja nespodobnih pogledov. (Glede tega je odgovoril tudi g. nadškof dr. Marjan Turnšek, kar lahko preberete tukaj.)


Kaj lahko naredimo starši?

Če se vam zdi, da so vaši najstniki nespodobni za k maši, predelajte zgornja vprašanja skupaj z njimi. Pa ne tik pred mašo. 🙂

Razložite jim, kaj se pri maši dogaja in tudi pomen spodobnosti oblačenja. Govorite jim o svetosti prostora in dogajanja med mašo.

Potem zahtevajte najvišje standarde. Gotovo bo veliko očitkov o tem, kako staromodni ste. Nič hudega. Saj je prav, da ste. Gotovo se bodo upirali in pogosto ne boste dosegli najvišjih standardov. Nič hudega. Bodite vztrajni. In težite.

Kdo pa naj postavlja najvišje standarde? Oče. Oče namreč postavlja meje in standarde v družini, tudi standarde spodobnosti. Očetje nismo zato, da smo priljubljeni in da zbiramo “lajke” pri svojih najstnikih, pač pa, da povemo, kaj je prav in kaj ne. In zahtevamo. Seveda pa še prej z zgledom pokažemo. Kaj pa mama? Mama pri tem podpre očeta. 😉

Kaj pa duhovniki?

Ali naj duhovnik vrže iz cerkve nespodobno oblečenega vernika? Naj ga opozori pred ali med mašo? Naj pridigo naravna na spodobnost oblačenja? Naj bo kar tiho, se dela, da ne vidi in ignorira? Nič od tega.

Zdi se mi prav, da duhovnik ukrepa. Kako? Tako, da pogumno naslovi to temo takrat, ko je treba: recimo pred poletjem, pred birmo, pred poroko, … V pridigah, v nagovorih staršem, v nagovorih najstnikom, na zakonskih skupinah.

Nobeni ukrepi pa ne bodo delovali na kratki rok, sploh ne drastični. Če smo desetletja v Cerkvi spuščali standarde spodobnosti oblačenja, jih bomo desetletja tudi dvigovali. Če jih sploh bomo.


Foto: Canva, Unsplash
Članek je bil komentar tedna na Radio Ognjišče in objavljen na Preprostost.si.

3 komentarjev
  1. Katja says:

    Hvala za ta odličen zapis. Sem zelo olajšana, da nisem edina, ki sem mnogokrat osupla in včasih tudi zgrožena. Še najbolj pa na pogrebih… Moški v kratkih hlačah in šlapah, ženske v poletnih oblekicah z naramnicami… Ne glede na starost.

    Bi pa članku dodala še vprašanje osebnega dostojanstva in samospoštovanja. Očitno starši svojih otrok ne poučijo več o osnovah kulture oblačenja in bontona (mnogi so še sami pozabili nanje), a še bolj žalostno je, da jim ne uspejo privzgojiti osnovnega spoštovanja – do drugih IN TUDI do sebe. Če se vsaj malo spoštujem, se pač ne morem obleči kot pocestnica. Za nikamor, niti za na sladoled ne…

    Spoštujmo se, pa se bo marsikaj spremenilo samo od sebe, brez pretiranega truda!

    Odgovori
  2. Franc PEZDIRC says:

    Hvala Aleš za komentar. Ja tudi z zunanjostjo se kaže naša notranja drža do svetih reči. Torej: ni vseeno kako se oblečemo za Bogoslužje!!

    Odgovori
  3. Miha says:

    Odlična tema. Čestitke.
    Še en moj spomin: pred skoraj 20 leti sem v Rimu na sprejemu pri Papežu peljal invalidko z vozičkom. Slučajno sem jo ravno jaz iz skupine pripeljal na trg Sv. Petra. Invalidko in spremljevalca (mene) so povabili naprej, da se osebno srečava s Svetim Očetom. Šment: bil sem v kratkih hlačah. Sicer so pokrile koleno, a kratke. Hud prekršek. Kar nekaj gardistov in ceremonierjev me je podučilo o nespodobnosti. In vprašalo, če imam kaj dolgega. Nimam.
    Pa so me pustili. Kratko srečanje s prijaznim sedaj že svetim JP2, ki ni kompliciral.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja