Zadnji moški pohod je bil pa po obrobju Slovenije – po Obsotelju. Namenoma obiskujemo vse slovenske pokrajine. Da jih spoznamo, da se nam lažje pridružijo še možje iz tistih krajev ter, da se poti do izhodišča nekako izravnajo za vse redne udeležence.
Trinajst mož. Tako kot vedno: v molitvi, v katehezah, v moških pogovorih, sveta maša. Tako kot vedno je sveto mašo daroval “naš župnik” Boštjan Lenart in to v cerkvi na Svetih gorah. Ob vstopu v svetišče smo osupnili nad lepoto cerkve in tudi nad vero naših prednikov, ki so na eni gori postavili pet svetišč – veliko cerkev Marijinega rojstva in štiri večje kapele.
Hvala mežnarju Ivanu, da nam je odprl svetišče in hvala župniku Damjanu Kejžarju, da nam je “zrihtal” Ivana.
Pot
Podatki: 28 km; 7 ur hoje; ca. 600 m vzpona; dve katehezi
Tema
Božič – čas pričakovanja rojstva Odrešenika ali čas veseljačenja? Kakšna je moja vloga? Že pred odhodom dvakrat preberi Matej 1,1-25 in Luka 2,1-21.
Korak naprej
Možje so povabljeni, da po pohodu nekaj koristnega, dobrega vpeljejo v svoje življenje:
- k osebnemu odnosu z Gospodom
- moli vsak dan (zaveži se k temu),
- beri Sveto pismo skupaj z ženo – za začetek 15 minut na dan, premišljuj kar prebereš, ne “bremzaj” Besede, se poučuj – najprej v literaturi (za začetek bo dobra Beseda med nami – naroči jo), vprašaj duhovnika, škofa),
- hodi k maši bolj pogosto, kot le v nedeljo (npr. še enkrat med tednom), …
- … potem pa opazuj svoje življenje kako se spreminja na bolje.
- k bolj intimnemu odnosu z ženo,
- k odličnosti odnosa z otroki, starši,
- k temu, da si najdeš mentorja.
Vtisi mož
- Voditelj pohoda Aleš nas je nagovoril o našem fokusu v adventnem času. Ali pogled usmerjamo k Luči ali nas kričeče luči po ulicah in izložbah zaslepijo, da več ne vidimo, koga pričakujemo? Zunanji svet nas vabi, da usmerimo pogled vase, v svoj “popek”, ki se mu morajo vsi prilagajati. To je tudi cilj padlega angela, “prinašalca luči”. Za spremenjen pogled se moram odločiti sam in pripraviti vzdušje v družini, da se skupaj pripravljamo na prihod novorojenega Odrešenika. Malo, nebogljeno bitje nas spomni tudi na lastno majhnost, saj sami brez Božjega dotika ne moremo spreminjati sebe.
V medsebojnih pogovorih smo odprli tudi boleče teme: o zakonu, družini in o Cerkvi. Lahko sem kritičen in z idejami o tem, kaj bi morali storiti drugi. Težja pa je odločitev, kaj lahko storim sam: z molitvijo, pomočjo, prijazno besedo ženi, vzpodbudo otroku, pohvalo domačemu župniku, … Vsi delamo napake, a pravi mož dela “dobre” napake, ki ga spremenijo, naredijo boljšega kristjana, moža, očeta, sina, brata, državljana, …. Pohod v mrzlem dnevu me prav zato ni pustil hladnega. Miha
- Mir in pričevanje. Mir okoli nas in mir v pričevanjskih pogovorih. Ogromno pogovorov, kljub temu, da smo na poti zmolili tri dele rožnega venca in smo bili deležni dveh katehez na temo pričakovanja malega Boga – Božiča. Največjega med čudeži v človeški zgodovini – učlovečenju Boga.
Iz Štepanje vasi nas je v Podsredo točno ob 8h pripeljal Marko. Takoj po kratki predstavitvi, smo se zapodili v hrib proti gradu Podsreda. Za ogled gradu smo bili še prezgodnji. Jasna in odkrita Aleševa beseda ob prebranem evangeliju, menim, je tisto zagotovilo, da se v nas pohodnikih naseli ena posebna pripravljenost podeliti z drugim svoje življenje, predvsem to je neverjetno, da brez olepševanja, takšno kot je. In z vsako za nek namen izmoljeno desetko ali postankom pri znamenjih se okrepi še dodatna odprtost in zaupljivost. Mega. Tako sem sam od koga slišal kako je postal veren, z drugim sem lahko mirno podebatiral o razmerah v Cerkvi. V dobrem me je presenetil pogovor z Jernejem o zakonskih skupinah DIŽ-a in sam sem bil izzvan, da prerastem marsikateri predsodek. Pač, moje izkušnje so bile z zakonsko skupino bolj tako, tako, odnos z ženo pa je postal živ v popolnoma drugih življenjskih izkušnjah. Ena od takih, je tudi hoja, saj je žena presrečna za to moje veselje. Tudi tokrat, ko sem se vrnil, je hvalila Boga, da obstajajo takšne moške hoje, ki so verjetno, pravi, prava redkost tudi širše naokoli.
In ena takšnih redkosti, je tudi maša na pravem, čeprav mini romanju. In spet, takšna Evharistija daje priložnost za povratek k sebi pa tudi ‘popravljanje’ sebe v pogovoru z župnikom Boštjanom, ki se redno udeležuje pohodov. Posebej sem navdušen nad njegovim zbiranjem zgodb svojih župljanov in sokrajanov. Takšno početje, me potrjuje v veri, da vsaka človeška zgodba šteje. Pri Bogu pa sploh. Boštjan hvala za tvoje pričevanje.
Zelo sem bil vesel, da so prišli tudi novi pohodniki in upam, da se še srečamo. Včasih ni bilo tako, sedaj pa sem vesel, da znam tudi pogumno preseči svoje strahove, tokrat zaradi težav z očesom, saj je kontrola očesa nekaj dni kasneje pokazala, da zdravljenje napreduje. Gotovo tudi zaradi hoje in soborcev na poti. Hvaležni, Vito
- Moški pohod je bil zame prvinska izkušnja, spominjanje nečesa v nezavednem, obujanje kolektivne zavesti. Naj pojasnim. Ducat dokaj neznanih ljudi se je spontano organiziral okrog alfa samca Aleša, ki že v začetku ni skrival diktatorskih vzgibov in metod. Dobili smo kratka in jasna navodila že pred pohodom in nato samo takrat, ko je bilo potrebno. Kakšna osvežitev in kontrast od vsakdanjika, ki je preplavljen z informacijami, ki jih ne potrebuješ ali pa vsaj ne še. Zaupaš vodji, četudi se ti zdi, da se moti ali pa da ne pozna najkrajše poti – vaja, da zaupaš Vodji. Potem pa sam pohod: telo začuti ritem hoje in ta ritem postane osnovni akord, na katerega potem s pogovorom, molitvijo in tišino postavljaš melodijo novih spominov, prijateljstev. Naša telesa so ustvarjena za hojo, za dolgo hojo. Ko hodim, se v meni aktivira nekaj, kar je staro toliko kot človeštvo. Ko hodim z možmi, po možnosti v klanec, tudi sam postajam bolj mož in manj hibrid med razvajenostjo in domišljavostjo. Nejc
Januarski moški pohod
27. 1. 2024, Izhodišče: Zalog (z vlakom do Jevnice): Pot: Jevnica – Janče – Trebeljevo – Zalog (ŽP) (28 km). Tema: Voditi kot Nehemija. Prijava >
Tule je pa seznam Moških pohodov do junija 2024 (daj si v koledar).
Foto: Aleš Čerin