Božja bojna oprema je popolna zaščita, ki nam omogoča, da stojimo trdni v veri in vztrajamo v boju z duhovnimi sovražniki. Preberite tudi prvi del tega razmišljanja.
Trdnost in gotovost v duhovnem boju
Obuvalo pripravljenosti za oznanjevanje evangelija miru (Ef 6,15) nam omogoča, da hodimo po poti oznanjevanja evangelija z gotovostjo in vztrajnostjo.
Beseda pripravljenost pomeni stalno budnost. Vojak mora biti v stalni pripravljenosti za boj. Preučiti mora sovražnikovo strategijo, biti mora prepričan v svojo strategijo in imeti trdno postavljene noge, da se lahko ob napadih trdno obdrži tudi na “neravnih” tleh. Bojni čevlji rimskega vojaka so imeli v podplate zabite bodice, ki so mu pomagali ohranjati ravnotežje v boju. Vedel je, da če bi izgubil oporo in padel, ne bi bilo pomembno, kako odličen bi bil preostali oklep; sovražnik bi ga premagal.
Za oznanjevanje evangelija miru moramo biti pripravljeni, moramo živeti v zavedanju, da nas hudič nenehno napada, da okoliščine niso lahke ali kot pravi sv. Pavel, da naj oznanjamo v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4,2).
Da bi se lahko branili pred gorečimi puščicami hudega (prim. Ef 6,16), moramo imeti zaupanje v identiteto Božjega otroka. Ko hudič napade z ognjenim izstrelkom dvoma, na primer: “Če bi te Bog resnično ljubil, tega ne bi dopustil,” vkopljemo svojo obutev v teren Božje besede in odgovorimo – če vemo: “Pisano je: Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.” (Rim 8,28).
Ko hudič od zadaj zabode z besedami: “Se spomniš, kaj si zadnjič storil?”, se vkopljemo še globlje in odgovorimo: “Pisano je: Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.” (1 Jn 1,9).
Poleg tega, da “našpičena” obuvala omogočajo, da trdno stojimo na svojem mestu, je obuvalo namenjeni tudi gibanju. Bog od nas pričakuje, da gremo v napad in evangelij miru ponesemo tudi drugim. Oznanjevanje evangelija je eden od najboljših načinov, da ohranimo svojo trdno oporo. Bog ve, da ko smo dejavni pri govorjenju o Njem drugim, ne le da napadamo hudičevo ozemlje, ampak se s svojimi čevlji še globlje zakopljemo v resnico in nas bo veliko težje podreti.
V praksi: Obuvalo pripravljenosti za oznanjanje evangelija miru nas vabi, da se vsak dan zavestno odločimo za oznanjanje evangelija in da se na to pripravljamo. Obenem pa ne dovolimo, da bi nas pretresi ali konflikti spravili iz ravnovesja. Prosimo Boga, da nam pomaga ohraniti pripravljenost za oznanjanje v ugodnih in neugodnih okoliščinah (2 Tim 4,2). Tako veselo novico (=evangelij) prenesemo tudi na druge. Najprej na bližnje.
Ščit vere: Obramba pred dvomi in napadi
Takratni rimski ščit se je imenoval scutum. Ta ščit je bil velik kot vrata in je v celoti pokrival vojaka. Takšen ščit ni bil le ščitil vojaka, temveč ga je bilo mogoče uporabiti tudi za potiskanje nasprotnikov.
V skupinskem boju je lahko falanga vojakov postavila svoje ščite tako, da so okoli sebe oblikovali ohišje, imenovano testudo (“želva”). To je bilo še posebej koristno za zaščito pred puščicami, izstreljenimi z obzidij mest. Ščiti, ki so bili pogosto izdelani iz lesa in prekriti s kožo, so lahko mokri pogasili goreče puščice.
Jasno je, da je ščit za vojaka izjemno pomemben. Namenjen je temu, da ga je treba vzeti v roke v vseh okoliščinah. Je prva obramba pred sovražnikovim napadom.
Hudičevi napadi lahko povzročijo, da podvomimo v Boga. Vera pa nas spodbuja, da verjamemo v Boga. Je pa vera obstoj (ali temelj ali gotovost glede) resničnosti, v katere upamo, zagotovilo (ali dokaz ali razvidnost) stvari, ki jih ne vidimo. (Heb 11,1)
Skušnjavi podležemo, kadar verjamemo, da je tisto, kar nam ponuja skušnjava, boljše od tistega, kar je obljubil Bog. Vera je kot zaščitna pregrada med nami in hudičevimi načrti. Ko verjamemo Bogu in mu verjamemo na besedo, ostanemo utemeljeni v resnici, sovražnikove laži izgubijo svojo moč. Tako je vera naš ščit.
V praksi: Vsakokrat, ko nas zajame dvom ali strah, je to priložnost, da se v molitvi obrnemo na Boga in ga prosimo za okrepitev vere. Prosimo ga torej, naj nas opremi s ščitom, ki nas varuje pred vplivi dvoma in nas spomni, da smo njegovi ljubljeni otroci. Vera nas uči, da Bogu lahko vedno zaupamo, tudi kadar ne razumemo njegovega načrta.
Čelada odrešenja: Zaščita uma in zavest o Božji ljubezni
Ko se vojak obleče za boj, je čelada zadnji del oklepa, ki si ga nadene. To je bilo zadnje dejanje pripravljenosti na boj. Čelada je bila ključnega pomena za preživetje, saj je ščitila možgane, “poveljniško postajo” telesa. Če bi bila glava močno poškodovana, bi bil preostali oklep le malo uporaben.
Zagotovilo o odrešenju je naša neprebojna obramba pred vsem, kar sovražnik vrže na nas. Zavedamo se, da je Božje odrešenje stalno in večno stanje, ki ga Njegovi otroci uživamo v sedanjosti. Zagotovilo o odrešenju je vsakodnevna zaščita pred našo grešno naravo, ki pogosto izhaja iz uma, ki ga hudič s sejanjem dvoma pogosto napada.
Zaradi moči križa, zaradi odrešenja, ki ga je prinesel Jezus Kristus, naš sovražnik hudič sicer nima več nobene moči nad nami. To hudič ve, vendar ve tudi, da večina Božjih otrok tega ne ve – ali pa vsaj ne živijo, kot da bi vedeli.
Naučiti se moramo, kako si nadeti čelado odrešenja , da se hudičevi “ognjeni izstrelki dvoma” ne bi ustavili v naših mislih, se zavrteli v spiralo dvoma in nas “vžgali” za zlo. S čelado odrešenja lahko vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu.” (2 Kor 10,5).
V praksi: Ko nas napadejo misli dvoma, se spomnimo, da je Bog naš rešitelj in da nas njegova ljubezen ohranja varne. Vsak dan si vzemimo čas, da obnovimo zavest o našem odrešenju. Odločimo se, da bomo svoje misli varovali pred pretiranim vplivom sveta in namesto tega razmišljali o stvareh, ki častijo Kristusa. In ga tudi častili.
Meč Duha: Moč Božje besede v boju
Meč je tako napadalno kot obrambno orožje, ki ga uporabljajo vojaki. Meče so uporabljali za zaščito pred napadom ali za napad na sovražnika, da bi ga premagali. V obeh primerih je bilo potrebno, da se je vojak usposobil za pravilno uporabo meča. Vsi krščanski vojaki potrebujemo usposabljanje, da bi znali pravilno ravnati z mečem Duha, kar je Božja beseda (Ef 6,17).
Meč, ki ga Pavel tukaj omenja, je Sveto pismo. Ker je vsak kristjan v duhovnem boju s hudičevimi in hudobnimi silami tega sveta, moramo poznati Božjo besedo in vedeti, kako pravilno ravnati z njo. Le tako bo učinkovita obramba pred zlom.
Tudi Bog svojo besedo imenuje meč (Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. (Heb 4,12)). Tu je Božja beseda opisana kot živa in dejavna ter ostrejša od dvoreznega meča. Rimski meč je bil običajno narejen na tak način, da je rezal na obe strani. Simbolika učinkovitosti.
Namen meča Duha – Svetega pisma – je, da nas naredi močne in sposobne, da se upremo zlobnim napadom našega sovražnika. Bolj ko poznamo in razumemo Božjo besedo, bolj bomo zmožni izpolnjevati Božjo voljo in učinkovitejši bomo v boju.
V praksi: Vzemimo si čas, da vsak dan beremo in premišljujemo Božjo besedo. Nama z ženo se obnese, da zjutraj 15 minut (včasih več) skupaj bereva dnevno Božjo besedo (=kar se v Cerkvi bere na današnji dan). Lahko s Hozana.si, priporočam pa Sveto pismo v knjižni obliki, da lahko podčrtuješ, dopisuješ. Potem si iz Besede med nami prebereva kratko razmišljanje, se malo pogovoriva in greva v dan z naloženo Božjo besedo. Potem pa opazuj za nazaj kako se življenje spreminja. Božja beseda namreč ne more, da ne bi delovala (glej prim. Iz 55,10-11).
Naučimo se tudi kakšno vrstico na pamet. Ko se srečujemo s skušnjavami ali izzivi, uporabimo svetopisemske vrstice. S tem krepimo svoj um in srce ter se zmoremo spopasti z vsemi ovirami, ki jih sovražnik postavlja na našo pot.
Zaključek: Pripravljeni za boj z duhovnim sovražnikom
Božja bojna oprema je popolna zaščita, ki nam omogoča, da stojimo trdni v veri in vztrajamo v boju z duhovnimi sovražniki. Pavel nas vabi, naj »vse naredimo, da bi se ob hudem dnevu mogli upreti, vse premagati in obstati« (Ef 6,13).
Foto: Canva
Članek je bil prvotno objavljen v Razmislekih Aleša Čerina, besedilo pa je bila v osnovi priprava na kateheze na Moških pohodih.
