V letošnjem februarju je minilo eno leto, odkar smo začeli z moškimi pohodi. Ideja je zrasla po medsebojnem pogovoru s prijateljem iz novomeške skupine za moške, da bi enkrat, »nekoč«, opravili daljši enodnevni pohod z njegovim prijateljem Alešem, ki to že redno prakticira. Izzval sem ga, da mi »nekoč« zveni precej podobno »nikoli« in da naj kar določita datum, potem pa gre, kdor si upa.
Možje potrebujemo konkretne izzive. 😉
Datum sta kar hitro postavila in v enem mesecu smo se že odpravili na pot. Kar smo si zamislili kot enkraten popotniško-duhovno obarvan pohod »Od Jožefa do Jožefa« (iz Ljubljane do Ivančne Gorice), je preraslo v nekaj več …
Nismo zbrani najboljši
Na prvem pohodu smo preizkusili meje svoje vzdržljivosti. Če sem pošten, nam na poti ni bilo lahko. Bila je kar dolga (dobrih 40 km) in zahtevna (mraz, veter, žulji, poškodbe, …). Nismo bili zbrani najboljši, a smo se (po)trudili biti dovolj dobri, da smo vsi zmogli naporno pot. Brez kateheze, ki jo je pripravil Aleš, bi šlo samo za dobro pohodniško izkušnjo in lep izlet. A prav ob razmišljanjih o egiptovskem Jožefu in Jožefu, Marijinem možu, smo odprli svoj notranji svet drug pred drugim. Čeprav se vsi nismo poznali med seboj, smo bili iskreni in s tem smo tvegali pokazati tudi svoje rane, kar nas je močno povezalo.
Že kmalu se je pokazalo, da lahko iz ideje o enkratnem dogodku zraste nekaj več. Tako so se pohodi nadaljevali tudi v naslednjih mesecih. Razmišljali smo o dveh Jakobih, kaj ima Marija povedati možem, o sv. Petru in sv. Pavlu, kaj pomeni zapustiti, pridružiti se in postati eno ter ljubiti svojo ženo, o preizkušnjah in modrosti in nazadnje prišli do različnih skušnjav: do »najpopularnejše« moške skušnjave, denarja in pohlepa ter napuha, pa verjetno z njimi (skušnjavami) po dosedanjih desetih pohodih še nismo zaključili.
Na poteh smo doživeli marsikaj
Vsak s seboj prinaša svoje talente in svojo ranljivost. Enkratne izkušnje pa odnašamo na svoje domove, v svoj zakon, v svojo družino. Spoznanja se trudimo vpeljati v vsakodnevno življenje in le-ta rojevajo nove sadove v odnosu z našimi lepoticami (= ženami), otroki, ob soočanju in premagovanju lastnih šibkosti, … in nenazadnje, iz katerih svojih talentov lahko nadgrajujemo svoje osebne zgodbe.
Na pohodih se vedno bolj zavedamo svojih razvad in kako jih odložiti pred Gospodove noge, da naredimo prostor v svojem srcu Zanj, ki ga moramo postaviti na prvo mesto v svojem življenju. Skušamo se vedno znova znebiti malikov, ki jih postavljamo na mesto Boga in lastnega napuha, da zmoremo vse držati v svojih rokah. Srečali smo se tudi z izkušnjo, da je včasih potrebno pot predčasno zaključiti, kar nas je posebej nagovorilo, da je veličina moža, ki zmore reči: »Dovolj je bilo.«
Kako je izkušnja moških pohodov vplivala name, na najin zakon in družino?
Sprva sem pohod razumel kot preizkus lastnih fizičnih meja, vendar se s tem čedalje manj ukvarjam. Osrednje mesto ima sveta maša, ki smo jo že nekajkrat doživeli na naših pohodih, nepozabne in dragocene pa so tudi kateheze, brez katerih bi bili pohodi brez prave vsebine. Na pohodu kljub temu, da se nas zbere tudi do 18, najdem dovolj časa za osebno razmišljanje in molitev v tišini za moje najbližje.
Ko se enkrat na mesec odpravimo na pohod, se o tem pogovorim z ženo. Če sem odkrit, je enkrat na mesec celo soboto nameniti »švicanju« z drugimi možmi za našo družino veliko časa, vendar je bilo do zdaj še vedno vredno to storiti.
V šali rečem ženi: »Splača se ti, da grem na pohod z drugimi možmi. Domov boš dobila boljšega moža, mojo izboljšano verzijo.«
S pohodov se vrnem z nekoliko lažjim »nahrbtnikom«. Gre za to, da se sam vedno bolj zavedam, kako malo stvari v resnici držim v svojih rokah in da se učim sebe in najbližje izročati Gospodu. Sedaj mi ni težko priznati, da ima moja žena nepopolnega moža in otroci nepopolnega očeta, kar mi je šlo prej vedno težko z jezika.
Manj razmišljam kot »jaz« in bolj kot »midva«
Pred drugimi možmi mi ni težko priznati, da pridem na pohod vedno malo »polomljen« v smislu zavedanja svojih slabosti. Deljenje izkušenj z drugimi možmi, kako se lotevajo lastnih preizkušenj in kako jim je uspelo iz njih iziti boljši, je res dragoceno naložen čas. Skupaj se učimo ravnati, kot je prav in ne ker je »luštno«, delimo iste vrednote in se trudimo biti boljši možje, očetje in sinovi.
Ko ob napovedanem novem pohodu žena privzdigne obrv in reče »A spet?«, tudi sam pomislim, ali je vredno spet iti na pot. Pomembno je, da mi žena dá blagoslov, za kar včasih potrebujeva kar nekaj usklajevanja in njenega, ne mojega odpovedovanja. Do sedaj se je vedno izplačalo.
Z ramo ob rami
V tem letu sem spremenil marsikateri pogled in se lotil kar nekaj novih izzivov, ki se jih brez izkušnje dolgih enodnevnih pohodov zagotovo ne bi upal. Tako sem že na enem od prvih pohodov dobil idejo, da bi daljši večdnevni pohod opravil z najstniškima sinovoma. Ob koncu lanskega šolskega leta nam je ta podvig tudi uspel. Bilo je vredno, to je dragocena pot do srca drug drugega.
Ker se je pokazala priložnost, da bi si sredi poletja lahko vzel nekaj dni dodatnega dopusta, sem se odpravil tudi na 5-dnevni odmik za moške v divjini. Zame, ki sem navajen relativnega udobja, je bila izkušnja spanja v neudobni spalni vreči posebna in vredna, da zmorem tudi to. A bolj kot to je pomembna bližina drugih mož, s katerimi smo delili svoj notranji svet, potrpeli drug z drugim in se z ramo ob rami podpirali. Spoznal sem veliko mož, s katerimi so se začeli plesti prijateljske vezi. Če smo na pot odšli kot neznanci, smo se vračali kot prijatelji.
V življenju doživljam spremembe
Vem, da nas poti, ki jih prehodimo skupaj, vodijo v Božjo bližino. Naju z ženo so približale tudi DiŽu, začela sva hoditi skupaj z Božjo besedo, pred kratkim sva doživela resnično nepozabne trenutke za naju … Mimogrede, ko sta na začetku najinega zakona pred dobrimi dvajsetimi leti Vilma in Dani v Novem mestu predstavila vizijo DiŽa, da je cilj ustanoviti vsaj 100 zakonskih skupin, sem na poti domov ženi komentiral, da se ta »ameriški« način v Sloveniji zagotovo ne bo prijel. A se, hvala Bogu, je. Gospod je razsipen v darovih čez vso mero (prim. Lk 6, 38) in zakonskih skupin je sedaj že več kot 270!
Hvaležen sem za DiŽu za odprtost, za ponižno držo, dajanje svojih darov naprej, pričevanje, za vsa nova prijateljstva, spoznanja in spremembe, ki jih v svojem življenju doživljam sam in moji najbližji.
Fotografije: Aleš Čerin, Jože Stražiščar, Miha Vrbinc
