S sinovoma na dolgo pot: Če smo zmogli to, bomo še marsikaj!

, ,

Ob koncu šolskega leta smo se s sinovoma Filipom (12) in Jakobom (14) odpravili na dobrih 160 kilometrov dolgo pot od doma v Novem mestu v Potoče pri Preddvoru, kjer živita babica in dedek. Idejo za ta pohod sem dobil, ko smo se z možmi začeli mesečno srečevati na DiŽ-evih dolgih enodnevnih pohodih. Kot sem ugotovil, so mi takšni pohodi pisani na kožo; skupaj razmišljamo ob Božji besedi na določeno temo, molimo, se pogovarjamo »ena na ena«, najdemo pa tudi čas za pogovor s samim s seboj, kar mi postaja čedalje bolj dragoceno. Na pohode odhajam z blagoslovom družine, tako da jih na svoj način spremljata tudi sinova.

Izziv za vsakega na svoj način

Beseda v pogovoru je nanesla na to, da bi bilo res »carsko«, če bi se na večdnevno pot odpravili tudi mi trije, sami. Ko smo samo razglabljali o tej ideji, sta bila kar zagreta, nekoliko manj pa, ko smo začeli konkretno določati pot in datum in sta videla, da prehajamo od besed k dejanjem. Bili smo odkriti med seboj: napovedal sem jima, da bosta verjetno doživela največji fizični napor v njunem življenju. Takrat jima je nekoliko uplahnil pogum, tako da sta potrebovala kar veliko vzpodbude že pred samim začetkom. Sicer pa sta oba skavta in sta navajena na manj udobja in večje spontanosti. Glede tega sem sam navajen, da večino stvari načrtujem in morajo biti zelo natančno določene do zadnje podrobnosti (poklicna deformacija farmacevta). In da seveda spim v udobni postelji. ? Skratka, napravljen sem bolj »na komot«, tako da je bila celotna pot velik izziv tudi zame.

Bili smo odkriti med seboj: napovedal sem jima, da bosta verjetno doživela največji fizični napor v njunem življenju. (Foto M.Vrbinc)

In smo šli!

Petdnevni pohod je bila res naporen, saj smo se nanj odpravili sredi vročinskega vala ob koncu junija. Sproti smo se ukvarjali s težavami, ki jih prinaša takšna pot: žulji, ki smo jih sanirali kar s švicarskim nožem in obliži, žeja, stalno »švicanje«, bolečine, ki niso prenehale (na koncu ni bilo dela telesa, ki nas ne bi bolel), piki žuželk in podobno.

Ob tem smo se vedno pogovorili in te izzive premagali. Ne vsak sam, skupaj.

Večino poti smo opravili po gozdovih in neobljudenih poteh, tako da prav veliko domačinov nismo srečevali. Kjer pa smo se vseeno srečali in zaprosili za hladno vodo, smo vedno naleteli na prijazen odziv in odprta vrata. Ob tem sem posebej hvaležen tudi prijatelju Alešu za pomoč pri trasiranju poti in za gostoljubje, ki sta nam ga z ženo Marinko izkazala na njunem domu, kamor smo se zatekli pred nevihto. Njegova objava na Facebooku po našem srečanju je dosegla velik krog ljudi, ki nas še danes spomnijo na naš podvig.

Skupaj in povezani, a hkrati tudi vsak zase

Ko smo ujeli dnevni ritem, smo si prilagodili aktivnosti posameznega dne: jedli smo, ko smo bili lačni (ura ni bila pomembna), pili smo, ko smo bili žejni (glede na visoke temperature je bilo to ves čas), zmolili jutranjo in hipne molitve pri znamenjih vernosti naši prednikov, zaspali pa takoj, ko je bilo na voljo ležišče. Prenočevali smo pri prijaznih zakoncih Barbari in Urošu v Občinah, v Samostanu Stična, pri frančiškanih v Šiški in kapucinih v Škofji Loki, za kar smo jim bili zelo hvaležni, da so nas sprejeli pod svojo streho.

Čeprav smo ves čas hodili skupaj, smo našli tudi čas vsak zase. Da, tudi na skupni poti je to mogoče. Posameznih dni nismo načrtovali prav natančno in ne več kot en dan naprej. To je bila predvsem zame vaja iz spontanosti in zaupanja v Božje varstvo, ki nas je spremljalo na poti.

Tako se mi je uspelo znebiti strahu negotovosti, s čimer se sicer kar pogosto srečujem, čeprav si to nerad priznam.

Takšna pot prinese vse, s čimer se tudi sicer srečujemo v življenju:

smeh in solze, trpljenje in premagovanje napora na poti ter zadovoljstvo in veselje, ko smo dosegli cilj.

Moj glavni motiv za takšno pot je bil, da jima dam na razpolago svoj čas, da odpremo kakšno temo, ki je lahko boleča in se je sicer doma težje dotaknemo. Na koncu sem spoznal, da sem prejel veliko več, kot sem dal. V teh najstnikih je res enostavno uzreti Božjo podobo, če jo le želimo videti. Koliko bogastva se skriva v njihovih mladih srcih! Ne rečem, da mi je bilo lahko poslušati stalno jamranje v stilu »pojdimo raje z vlakom nazaj, kaj nam je potrebno takšno mučenje, …«, a na to sem računal in sem tega navajen že od doma. Naše dogovore smo morali na poti sproti obnavljati in s tem se srečujemo tudi danes. Redkokatera zgodba z najstniki je zaključena in vsak dan se pojavi kaj novega.

Pri tem vidim svojo najpomembnejšo vlogo kot očeta: da jima nudim varnost, da sem jima na razpolago in da se lahko z vsako težavo vedno obrneta name. Skratka, biti moram ves čas prisoten in buden oče.

Še vedno se vsak dan srečujemo s težavami, teh ni nič manj. Ponavljamo tudi že vidne zgodbe, a se jih sedaj lotevamo drugače. (Foto: A.Čerin)

Bili smo skupaj na poti, z ramo ob rami, s srcem ob srcu

Takšna pot resnično odpre pot do najstnikovega srca in na novo postavi odnos oče – sin, pa tudi medsebojno zaupanje med sorejenci. Ni situacije, ki je ne bi mogli predelati skupaj in ni nobene teme, o kateri ne bi mogli spregovoriti med seboj. Tudi meni je bilo težko pred njima spregovoriti o svojih izkušnjah, na katere nisem ponosen. A vendar je pomembno, česa sem se iz napak v preteklosti naučil in kako bi jih reševal danes. Ko me je žena vprašala, o čem smo se pogovarjali, sem težko izpostavil kakšno posebno temo. Ni bilo veliko besed, a tiste redke in iskrene so ostale samo naše. Bili smo skupaj na poti, z ramo ob rami, s srcem ob srcu.

Ko smo s potjo končali, sta bila Filip in Jakob odločena, da sta s tako »odštekanimi« idejami svojega očeta zaključila. Potrdil sem ju, da sta res »carja«, da sta zmogla takšno pot in da sem hvaležen, da sem njun oče. Ko se pogovarjamo danes, skoraj pol leta po skupnem podvigu, pa vseeno nista več tako odločena, da česa takega ne bi spet kdaj ponovili. Sama pravita, da se na šolskih športnih dnevih, ko gredo na pohod, po desetih kilometrih šele dobro ogrejeta. ? Verjamem, da nam bo še kdaj uspelo.

Kaj se je po naši poti spremenilo?

Še vedno se vsak dan srečujemo s težavami, teh ni nič manj. Ponavljamo tudi že vidne zgodbe, a se jih sedaj lotevamo drugače. Sam se večkrat obračam na Gospoda za prave odločitve in da bi mi dal razumeti njegove načrte. Ne uspe mi zmeraj, ampak vedno večkrat. Če smo zmogli takšno pot, bomo zmogli še marsikaj drugega. Sinova imata večjo samozavest, kar je v najstniških letih ključno. Sam zmanjšujem svoj napuh, da vse držim v svojih rokah. Dovolim si biti nepopoln. Vedno manj se zanašam nase in vedno bolj na Gospoda.

Naša izkušnja je sprva nameravala ostati samo dobra zgodba, zapisana v družinsko kroniko, vendar o njej ne moremo molčati. Moramo spregovoriti, dobre zgodbe deliti, vzpodbuditi tudi druge …

Naj bo tole vzpodbuda tudi za druge očete. Če smo zmogli mi, boste tudi vi. Če oklevate, tvegajte in stopite na pot. Uhodite jo skupaj s svojimi sinovi. Skupaj prehojena pot je lahko nova pot do src naših otrok.


Foto: Miha Vrbinc, Aleš Čerin

Napisal: Miha Vrbinc

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja