Preizkušnje
Prihaja čas za praktični izpit. Pripravljeni?
Letošnji postni čas zaznamujejo še vojna v Ukrajini, strah pred njeno razširitvijo, begunci, vse večja draginja, preteče pomanjkanje hrane in energentov, posledično še ostalih dobrin … Zdi se mi, da prihaja čas, ko bo treba potrditi svoja razmišljanja z dejanji, neke vrste praktični izpit. In običajno imamo na izpitu več različnih vprašanj. Prvo vprašanje na tem izpitu nam je že postavljeno!
Sta pripravljena pomagati ukrajinski družini? Zgodba, foto in priložnost!
Ukrajina krvavi v brutalni vojni, družine se ločujejo, očetje gredo v boj, matere z otroki bežijo iz Ukrajine. Tudi k nam. Kako lahko pomagata? Najbolj tako, da sta pripravljena sprejeti družino pod streho in zanjo poskrbeti za določeno obdobje. Največkrat so to mamice z otroki, ker se možje borijo v domovini.
Kako naj osmislimo novo krizo: Vabilo k molitvi in postu
Ni se še končala ena kriza; niti malo je še nismo predelali, že je pred nami naslednja, še hujša. Ob še do nedavna nepredstavljivih novicah iz vojnih žarišč v Ukrajini smo pretreseni, obenem pa tudi zaskrbljeni, negotovi, prestrašeni. Kaj hitro se znajdemo v skušnjavi, da bi razmišljali le še o tem, kako daleč lahko vse skupaj gre.
Maske dol!
Kmalu bo minilo dve leti odkar nas je zadela pandemija koronavirusa in odkar smo si morali nadeti zaščitne maske – če smo to hoteli ali ne. Človeka (pa čeprav je to morda naš znanec) je včasih pod masko težko prepoznati, saj se vidijo le njegove oči, dobršen del obraza pa je skrit. Dozdeva se mi, da je »trenutna« situacija z maskami le vizualni odraz siceršnjega stanja v družbi.
O hroščku, ki se je zvrnil na hrbet
Ali veste, kako je videti hrošček, ki se je zvrnil na hrbet na kakšni gladki površini? Nemočno se vrti in vneto opleta z nožicami, skuša razpreti krilca in se trudi oprijeti kake bilke. Vendar te ni v bližini, zato nemalokrat upeha in pogine, če ga ne postavi pokonci naša dobra roka ali kakšno drugo srečno naključje.
Ko med zakonca zareže bolezen
Včasih premišljujem o preteklosti. Poročil sem se zdrav in z ženo sva imela nekaj zelo dobrih let. Izdelala sva si stanovanje in ga opremila. Kar nekaj cementa in peska je šlo za to, pa veliko dela in še več denarja. Prišli so tudi otroci. Torej, preden sem zbolel, sva, kot se temu reče, imela nekaj od življenja.
“Ljudje bežijo v omamo zaradi slabih odnosov in razočaranj”
Moje otroštvo je bilo polno strahu, negotovosti, nesprejetosti, nemoči. Oče je pil, odkar pomnim. Konkretneje popivati in iskati uteho v alkoholu je začel, ko so se prepiri in nesoglasja začeli stopnjevati. Takrat je začel odhajati v gostilno, kjer so pozno v noč za denar igrali karte. Ko je prihajal domov, sem po hoji in načinu zvonjenja vedela, kako močno je pijan. Tega ne moreš pozabiti.
»Si dec, al nisi?«
Po celem svetu duhovniki vsak dan obnavljajo spomin na zadnjo večerjo in na Njegove besede »To delajte v moj spomin«. Slovenci s tem nimamo težav. Pri maši ali pa izven maše radi delamo to v spomin na Kristusa, še raje pa v spomin na koga drugega.
Čoln najinega odnosa se v epidemiji močno maje, a da se “kupiti” boljšega
Pravimo, da smo vsi na istem čolnu. Pa nismo na istem čolnu, pač pa smo vsi v istem viharju. Čolni so pa različni. Nekateri plujejo na velikih, varnih in udobnih jahtah, drugi na barkah, manj udobnih, a dovolj varnih, tretji pa na majhnih čolnih, ki jih obilno zaliva voda. Komaj jo sproti mečejo ven in mnogi že omagujejo.
