Maske dol!

Kmalu bo minilo dve leti odkar nas je zadela pandemija koronavirusa in odkar smo si morali nadeti zaščitne maske – če smo to hoteli ali ne. Človeka (pa čeprav je to morda naš znanec) je včasih pod masko težko prepoznati, saj se vidijo le njegove oči, dobršen del obraza pa je skrit. Dozdeva se mi, da je »trenutna« situacija z maskami le vizualni odraz siceršnjega stanja v družbi.

Tadej Vindiš

Kmalu bo minilo dve leti odkar nas je zadela pandemija koronavirusa in odkar smo si morali nadeti zaščitne maske – če smo to hoteli ali ne. Človeka (pa čeprav je to morda naš znanec) je včasih pod masko težko prepoznati, saj se vidijo le njegove oči, dobršen del obraza pa je skrit. Dozdeva se mi, da je »trenutna« situacija z maskami le vizualni odraz siceršnjega stanja v družbi.

Važno je le, da lepo izgleda navzven

Nisem prav dober poznavalec trenutnih razmer v svetu, a če sodim le po tem, kar zaznavajo moja čutila (predvsem vid), potem danes dajemo velik poudarek vizualizaciji, besedičenju, popolnosti … Naj si bo to preko reklamnih panojev, slikovnih in tekstovnih objav na družbenih omrežjih, idealiziranemu prikazu družbenega/družinskega/zakonskega življenja idr.

Vse to je bolj ali manj le naša želja, naš ideal; a ker si želimo takšnih idealov (oz. nam jih umetno vsiljujejo), potem maskiramo našo realnost, stvari umetno olepšujemo, »šminkamo«. Važno je le, da lepo izgleda navzven, da o nas govorijo lepo, da smo opaženi, da smo v trendu trenutnih standardov … pogosto smo torej v ovčjih oblačilih (Matej 7,15).

A pod to masko je realnost velikokrat povsem drugačna. Idealiziran prešeren nasmeh (in idealno beli zobje) pogostokrat zamenjajo žalostne ustnice, na obrazu prevladujejo strah, jeza in skrb.

Pandemija nas je v marsičem razgalila, nas primorala pokazati naš realni obraz, brez maske.

Mi pa smo idealna družina

Dolgo smo nosili maske tudi v lastnih družinah. Pa ne samo, da bomo do sosedov in prijateljev delovali kot dobra družina. Tudi znotraj naših malih občestev smo si skrivali realnost naših odnosov, odtujenosti, zamer.

Ko pa smo morali na nekaj deset kvadratnih metrih kar naenkrat skupaj preživeti cel dan, pa nam maskiranje kar naenkrat ni več uspevalo. Pokazal se je naš pravi obraz.

In Bogu hvala za to! Če smo (končno) ugotovili oz. si priznali, da se tudi pri nas (s)kregamo, smo jezni drug na drugega, bi se včasih najraje kar stepli ali pa med seboj ne bi govorili kak dan. Mogoče smo tudi ugotovili, da Božič le ni (bil) tako idealno družinsko obarvan, kot je mnogokrat in mnogokje prikazan.

Odrgnine, rane in druge poškodbe v naših družinah oz. medsebojnih odnosih je mogoče (po)zdraviti le, če jih najprej sploh opazimo, si jih priznamo … in da jih dovolimo pozdraviti.

Kristjani imamo odličnega Zdravnika, ki dobro ve, kaj pomeni imeti rane! (Izaija 53,5)

Masko moram odstraniti najprej sebi

Zadnje dve leti smo z družino veliko časa preživeli skupaj, za kar sem resnično hvaležen. Hkrati pa je to obdobje le še dodatno poudarilo področja, kjer sem kot mož oz. oče najbolj ranjen, šibek oz. »podhranjen«. Še vedno praznim nahrbtnik z vsebino, ki »smrdi«. 😊

Kar nekaj časa je trajalo, da sem si snel lastno masko, si priznal, da nisem tako idealen kot sem mislil, da sem ranljiv … in še so področja, ki jih bo treba razgaliti. Ta proces je seveda težak, naporen, soočati se s svojimi slabostmi ni prijetno.

A odstraniti masko s svojega obraza, srca, duše … – to je edina pot do ozdravljenja lastne notranjosti, ozdravljenja naših medsebojnih odnosov. In prav blagodejno je spoznanje, da je Jezus »pred kratkim« (ni še namreč prav daleč od Božiča) prišel na svet ravno zaradi tega … da bi pozdravil bolne, ranjene. (Marko 2,17).


Foto: arhiv družine Čelik

Zadela me je kriza dveh tretjin

Ne veste, kaj je kriza dveh tretjin? To je nekaj takega, kot kriza srednjih let, le da se pojavi tam okoli šestdesetega leta. Naj pojasnim. Če pobožno upaš, da boš živel tja do devetdesetega leta, imaš torej pri šestdesetih za sabo že dve tretjini življenja. Kakor koli, človek ne ve ne ure, ne dneva, kdaj se bo srečal s svojim Stvarnikom. Upa, da bo živel dolgo, potem pa umre prej, kot je mislil. Življenje pa je vse tisto, kar se zgodi vmes.
Franci Šinkar

Skupaj na poti žalovanja

Mnogi mislijo, da žalujoči doživljajo največjo bolečino ob pogrebu, toda resnica je precej drugačna. V tem času so običajno ob njih mnogi ljudje. Potem je vedno manj obiskov in klicev. Na dan začenja prihajati ostrina praznine, ki pa pogosto pride bolj do izraza po prvih mesecih, včasih tudi po enem letu. Takrat se šele v vsej polnosti zavedo, da so izgubili del sebe in da tega ne bo mogel nihče in nič nadomestiti ...
p. Ivan Platovnjak

Najina različnost – temelj za spor ali dopolnjevanje?

Običajno so razlike med ljudmi temelj za prepir ali za zavidanje. Tako je v našem življenju. Tako je velikokrat v skupnosti Cerkve, v župnijah: eni poudarjajo samo molitev, drugi samo petje, tretji popravila in čiščenje cerkve, četrti verouk … Pri apostolih je bilo drugače. Prvaka apostolov sta se zelo dobro dopolnjevala z darovi, ki sta jih prejela. Peter je temelj edinosti, Pavel je največji oznanjevalec evangelija ...
Katarina in David Ipavec

Komentiraj

Revija DIŽ

V reviji bosta našla vsebine, ki vama bodo v pomoč pri rasti v vajinem odnosu, odnosu z bližnjimi ter pri vzgoji otrok.

Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.

Darilni bon

Seminar v obliki darilnega bona je izvrstno darilo za poroko, rojstni dan, obletnico poroke … ali pa za izkazovanje pozornosti in hvaležnosti.
Mnogo parov se tudi odloči podariti seminar zakoncema, ki sta v stiski in bi jima rada pomagala pri gradnji odnosa.