Kmalu bo minilo dve leti odkar nas je zadela pandemija koronavirusa in odkar smo si morali nadeti zaščitne maske – če smo to hoteli ali ne. Človeka (pa čeprav je to morda naš znanec) je včasih pod masko težko prepoznati, saj se vidijo le njegove oči, dobršen del obraza pa je skrit. Dozdeva se mi, da je »trenutna« situacija z maskami le vizualni odraz siceršnjega stanja v družbi.
Važno je le, da lepo izgleda navzven
Nisem prav dober poznavalec trenutnih razmer v svetu, a če sodim le po tem, kar zaznavajo moja čutila (predvsem vid), potem danes dajemo velik poudarek vizualizaciji, besedičenju, popolnosti … Naj si bo to preko reklamnih panojev, slikovnih in tekstovnih objav na družbenih omrežjih, idealiziranemu prikazu družbenega/družinskega/zakonskega življenja idr.
Vse to je bolj ali manj le naša želja, naš ideal; a ker si želimo takšnih idealov (oz. nam jih umetno vsiljujejo), potem maskiramo našo realnost, stvari umetno olepšujemo, »šminkamo«. Važno je le, da lepo izgleda navzven, da o nas govorijo lepo, da smo opaženi, da smo v trendu trenutnih standardov … pogosto smo torej v ovčjih oblačilih (Matej 7,15).
A pod to masko je realnost velikokrat povsem drugačna. Idealiziran prešeren nasmeh (in idealno beli zobje) pogostokrat zamenjajo žalostne ustnice, na obrazu prevladujejo strah, jeza in skrb.
Pandemija nas je v marsičem razgalila, nas primorala pokazati naš realni obraz, brez maske.
Mi pa smo idealna družina
Dolgo smo nosili maske tudi v lastnih družinah. Pa ne samo, da bomo do sosedov in prijateljev delovali kot dobra družina. Tudi znotraj naših malih občestev smo si skrivali realnost naših odnosov, odtujenosti, zamer.
Ko pa smo morali na nekaj deset kvadratnih metrih kar naenkrat skupaj preživeti cel dan, pa nam maskiranje kar naenkrat ni več uspevalo. Pokazal se je naš pravi obraz.
In Bogu hvala za to! Če smo (končno) ugotovili oz. si priznali, da se tudi pri nas (s)kregamo, smo jezni drug na drugega, bi se včasih najraje kar stepli ali pa med seboj ne bi govorili kak dan. Mogoče smo tudi ugotovili, da Božič le ni (bil) tako idealno družinsko obarvan, kot je mnogokrat in mnogokje prikazan.
Odrgnine, rane in druge poškodbe v naših družinah oz. medsebojnih odnosih je mogoče (po)zdraviti le, če jih najprej sploh opazimo, si jih priznamo … in da jih dovolimo pozdraviti.
Kristjani imamo odličnega Zdravnika, ki dobro ve, kaj pomeni imeti rane! (Izaija 53,5)
Masko moram odstraniti najprej sebi
Zadnje dve leti smo z družino veliko časa preživeli skupaj, za kar sem resnično hvaležen. Hkrati pa je to obdobje le še dodatno poudarilo področja, kjer sem kot mož oz. oče najbolj ranjen, šibek oz. »podhranjen«. Še vedno praznim nahrbtnik z vsebino, ki »smrdi«. 😊
Kar nekaj časa je trajalo, da sem si snel lastno masko, si priznal, da nisem tako idealen kot sem mislil, da sem ranljiv … in še so področja, ki jih bo treba razgaliti. Ta proces je seveda težak, naporen, soočati se s svojimi slabostmi ni prijetno.
A odstraniti masko s svojega obraza, srca, duše … – to je edina pot do ozdravljenja lastne notranjosti, ozdravljenja naših medsebojnih odnosov. In prav blagodejno je spoznanje, da je Jezus »pred kratkim« (ni še namreč prav daleč od Božiča) prišel na svet ravno zaradi tega … da bi pozdravil bolne, ranjene. (Marko 2,17).
Foto: arhiv družine Čelik
