O hroščku, ki se je zvrnil na hrbet

Ali veste, kako je videti hrošček, ki se je zvrnil na hrbet na kakšni gladki površini? Nemočno se vrti in vneto opleta z nožicami, skuša razpreti krilca in se trudi oprijeti kake bilke. Vendar te ni v bližini, zato nemalokrat upeha in pogine, če ga ne postavi pokonci naša dobra roka ali kakšno drugo srečno naključje.

Ko ne moreš vstati sam …

Točno tako sem se počutila tudi sama pred nekaj meseci – kot hrošček na hrbtu. Imela sem zahtevnejšo operacijo, ki je bila sicer preventivna, pa vendar okrevanje zato ni bilo nič krajše ali lažje.

Ležati sem morala na hrbtu in kadarkoli sem želela vstati, sem potrebovala pomoč. Včasih mi je uspelo vstati, če sem noge zataknila ob rob postelje in se dvignila, vendar je bilo to precej boleče in najbrž tudi neugodno za celjenje ran. Večinoma pa me je na noge spravljal mož, ki je v službi napravil premor samo zato, da bi mi lahko pomagal. Sama namreč nisem mogla početi veliko povsem običajnih reči, kot so umivanje, slačenje in oblačenje, nalaganje drv v peč in podobno.

… je najtežje prositi za pomoč

Vse lepo in prav, pa vendar v tem okrevanju ni bilo najtežje prenašati bolečine po operaciji ali vso noč ležati na hrbtu – najtežje je bilo prositi za pomoč. Čeprav mi je mož z veseljem pomagal in se ni niti enkrat pritožil nad mojimi prošnjami, me je moralo že pošteno tiščati na stranišče, da sem končno izustila tisti stavek, ki mi je tako težko šel z jezika: »Borut, me lahko prosim dvigneš, ker me tišči lulat?!«

Zakaj je tako težko prositi za pomoč? Koliko misli se nam plete po glavi, ko nas nekdo drug prosi za pomoč? Najbrž ne veliko. Preprosto pomagamo in to je to. Kaj pa ko pomoč potrebujemo sami? Prepričana sem, da pred odločitvijo stokrat pretehtamo, ali naj sploh zaprosimo za pomoč in kako naj to storimo.

Takrat namreč moramo priznati svojo nemoč in to je boleče – za naš ponos, za našo samozavest, za našo saj-zmorem-sam naravnanost.

Ne-moč in po-moč

Beseda nemoč je sestavljena iz besede ne in besede moč; torej hočemo ali nočemo vsebuje priznanje, da nimamo moči. A, Bogu hvala, obstaja tudi beseda pomoč – ki vsebuje besedi po in moč. Kako čudovito, da nam je Najvišji dal možnost, da lahko gremo »po moč«! In da lahko gremo ponjo h komurkoli: k možu, prijatelju, sorodniku, celo popolnemu tujcu ali sovražniku. S to razliko, da po prošnji za pomoč tujec zagotovo postane vsaj znanec, sovražnik pa morda celo prijatelj.

In, kar je najpomembneje: za pomoč se lahko obrnemo na Boga, ki je vsemogočen in nas bo zagotovo uslišal. Morda ne točno tako, kot smo si zamislili (mogoče se ravno zato bojimo obrniti k Njemu po pomoč), pa vendar bo pomagal najbolje, ker nam bo dal točno tisto, kar bomo potrebovali: po vsej verjetnosti dobre ljudi – Njegove rešilne bilke, ki nas bodo s hrbta spravile na noge.

»Prosite in vam bo dano!«

Zelo sem hvaležna svoji rešilni bilki – možu, ki me je dober mesec dobesedno postavljal na noge in ki me postavlja na noge tudi v prenesenem pomenu: ko sem obupana, nesrečna, žalostna, tečna … Hvaležna sem mu, da se ne obrne stran in reče »znajdi se sama«, ampak mi stoji ob strani, tudi takrat, ko ga sploh ne prosim za pomoč.

Tako počne tudi naš Šef v nebesih – nevsiljivo nam moli pred nos rešilno bilko, mi pa velikokrat naprej brcamo v temo in je sploh ne opazimo, ne upamo prositi, naj jo primakne še malo bližje, ali se je enostavno nočemo oprijeti.

On pa ne obupa in še naprej vztrajno moli bilko pred naš nos z besedami: »Tudi jaz vam pravim: Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7, 7-11)

---

Foto: Canva