Ko med zakonca zareže bolezen

,

Včasih premišljujem o preteklosti. Poročil sem se zdrav in z ženo sva imela nekaj zelo dobrih let. Izdelala sva si stanovanje in ga opremila. Kar nekaj cementa in peska je šlo za to, pa veliko dela in še več denarja. Pa tudi na dopust nisva pozabila. Eno leto sva bila v Bovcu, naslednje leto v Bohinjski Bistrici … Prišli so tudi otroci. Torej, preden sem zbolel, sva, kot se temu reče, imela nekaj od življenja.

“V sreči in nesreči, v bolezni in zdravju”

Ko bolezen zadene poročen par, ga s tem postavi pred veliko preizkušnjo. Namreč, pri poroki sta si obljubila, da bosta ostala skupaj »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Če hočeta spoštovati svojo zaobljubo, je kljub vsemu trpljenju, ki ju je zadelo, ne smeta prelomiti. Seveda je to težko. Nihče ne pozna svoje prihodnosti in vsak misli, še posebno mlad človek, da se mu v življenju ne bo zgodilo nič hujšega. Ko te pa enkrat udari bolezen, trpljenje, je vse drugače. Začneš se spraševati o smislu življenja, kje je Bog, na preizkušnji je tudi tvoja vera …

Svatba traja en dan, nesreča pa lahko vse življenje. Pri poroki seveda ne misliš na hude stvari. Zato pa je prav, da se par veliko pogovarja že pred poroko. Ne pravijo stari zaman: »Ko gorita, se zvarita«.

Vendar se na bolezen preprosto ne moreš pripraviti, pa če se še tako pogovarjaš. Lahko pa si privzgojiš način reagiranja. To ne velja samo za primer bolezni. Zakon je lahko tudi težavna zadeva in zanj si je treba prizadevati, vsak dan. In to zna biti naporno, pa četudi se dva imata zelo rada.

Bolezen lahko uniči slabe temelje

Bolezen postavi zakon na preizkušnjo in če se par ne zna pogovarjati, mu bo v bolezni še huje. Če par nima dobrih temeljev, jih bolezen lahko razbije in zakon razpade. Končno je treba priznati, da se običajno poročita dva mlada in zdrava človeka, ki ne mislita ne na bolezen, ne na starost! Ko zakonec zboli, se spremeni, lahko tudi do take mere, da to ni več isti človek, s katerim si se poročil. Kako potem naprej živeti s takim človekom?

Takrat se moraš vprašati, ali si še sposoben držati  poročno obljubo. Ali še hočeš vztrajati ob človeku, možu, ženi, ki ni več isti, ista? Nekateri se obrnejo in odidejo. Drugi ostanejo in vztrajajo. Osebno imam to srečo, da je moja žena ostala.

Zakonec, ki ostane, s tem vsakodnevnim dejanjem vztrajanja veliko pomaga bolniku, pa čeprav sam nima nobene medicinske izobrazbe. Preprosto, ogromno ti pomeni, da je tvoj partner še vedno ob tebi, da se ni vdal, da ni pobegnil. Koliko molitev, strahu, solz in stisk se skriva za tako odločitvijo, ve samo tisti, ki vztraja ob bolnem zakoncu. Koliko poguma, dela, odrekanja in samožrtvovanja je potrebno za to!

Bolezen in preizkušnje so priložnost za rast

Bolnik pa je težak človek, to priznam iz osebnih izkušenj. Bolezen iz tebe potegne vse tisto, na kar nisi niti najmanj ponosen. Na dan udarijo tvoje najslabše lastnosti. Najbolj prizadeneš ravno tiste, ki te imajo najrajši. Posebno na začetku se težko znajdeš. Veliko naporov je potrebnih, da se zakonca navadita živeti z boleznijo. Vendar ni nemogoče.

Po letih bolezni se mi je zgodilo, da sem se vprašal, kje bi bila z ženo, če bi bil zdrav. Bi se tudi tako razumela, kot se sedaj? Bi se imela tako rada?

Kakšen odnos bom vzpostavil do bolezni, križa?

Bolezen ni nujno, da je prekletstvo. Ker zdravje samo po sebi še ne pomeni sreče in življenjske izpolnitve. Zame je moja bolezen samo način življenja. Včasih je tako, da križu ne moreš ubežati. Lahko pa vzpostaviš svoj lasten odnos do bolezni, križa in trpljenja. Zaupaš Bogu, ki vidi in vodi celoto. Končno je v življenju pomembno, da si dober človek in imaš nekoga rad. Naš cilj pa so nebesa …


Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.