“Ljudje bežijo v omamo zaradi slabih odnosov in razočaranj”

, ,

Odraščala je ob očetu alkoholiku in s pričevanjem dokazuje, da je mogoče odpustiti tudi najtežje stvari.

Erika Novak je žena, mama, babica in sodelavka društva Družina in Življenje, s katerim sta se z možem prvič srečala leta 2005, ko sta se udeležila enega od seminarjev. Pravi, da se od takrat naprej znata prepirati. 🙂 Pred nekaj meseci je že pričevala o alkoholizmu v družini v pogovoru z Marjeto v dveh oddajah.

Odraščali ste v družini, ki jo je zelo zaznamovalo očetovo čezmerno pitje alkohola. Kaj ste doživljali kot majhna deklica?

Odraščala sem v štiričlanski družini, imam mlajšo sestro. Z nami je živela tudi mamina mama, ki se je pogosto vmešavala v zakon mojih staršev. Pokojni oče je bil razgledan človek, veliko je bral, njegova strast sta bila zgodovina in zemljepis. Po značaju je bil kolerik. Mama pa je značajsko melanholična, otožna, depresivna. Njene oči so vedno žalostne.

Moje otroštvo je bilo polno strahu, negotovosti, nesprejetosti, nemoči. Oče je pil, odkar pomnim. Konkretneje popivati in iskati uteho v alkoholu je začel, ko so se prepiri in nesoglasja začeli stopnjevati. Takrat je začel odhajati v gostilno, kjer so pozno v noč za denar igrali karte.

Ko je prihajal domov, sem po hoji in načinu zvonjenja vedela, kako močno je pijan. Tega ne moreš pozabiti.

S sestro sva poslušali glasne prepire, začinjene s kletvicami. Skušali sva biti pridni, da ne bi bili dodaten povod za prepire staršev. Za očeta nikoli nič ni bilo narejeno dovolj dobro. Ko je imel trenutke treznosti, je rad pripovedoval zgodbe iz svojega življenja. Kot starejšo hčerko me je vodil na izlete v gozdove in v gore. Tako imam tudi lepa doživetja iz otroštva. Spomini na oboje pa ostanejo.

Starši so se, ko sem že bila poročena, ločili. Ne glede na vse dogajanje je bila zame njuna ločitev boleča.

Kako so vedenjski vzorci iz otroštva vplivali na vaše nadaljnje življenje? Verjetno ste bili zaradi tega bolj pozorni na morebitne razvade in znake zasvojenosti pri svojem možu, takrat še fantu?

Oba starša sta kadila, oče je pil. V spominu mi je ostal vonj njegovega zadaha, ki je v meni vzbujal gnus in je ostal v meni. Zavestno moram dati razum pred čustva, da zaradi vonja, ki ga zaznam, ne okarakteriziram človeka. Kajti ob vonju se sproži cela paleta slabih spominov na otroštvo in treba je razumsko preprečiti, da ne zabredem v obtoževanje.

Nikoli ne bi šla v zvezo s fantom, ki bi pil in kadil. Moj mož ne pije čezmerno in ne kadi, on mi je tudi pomagal pri obvladovanju gnusa.

Ker imam tudi sama občutek smradu, se na začetku najine zveze niti poljubljati nisem mogla, ne da bi si umila zobe. On mi je vedno govoril: ne smrdiš, lepa si, rad te imam. Zagotovo so primeri, ko si dekle dobi moža, ki je zasvojen kot njen oče, in zgodba se ponovi. Pri meni je šla pot drugače, Bogu hvala.

Ljudje bežijo v omamo zaradi slabih odnosov in razočaranj. Če imata zakonca lep odnos, ljubezen in spoštovanje, zagotovo nihče od njiju ne bo alkoholik. Omame so vedno odraz stiske človeka, beg iz odnosa, osamljenosti.

V odrasli dobi ostanejo vedenjski vzorci iz otroštva, ki si se jih naučil, da si sam sebe zaščitil in preživel. Govorila sem o pridnosti, ki je zelo pogosta pri otrocih iz zlorabljenih družin. Sama sem to pridnost prenesla v delovno okolje. Stremela sem k popolnosti in nič mi ni bilo pretežko narediti. Nujno sem potrebovala potrditev, ki je v mladosti manjkala, hrepenela sem po pohvali, da sem sposobna, da sem dobro naredila. V tem početju pa velikokrat ni bilo iskrenosti.

Omenili ste, da ste veliko delali. Zelo hitro se zgodi, da to vodi v izgorelost. Kako ste si pomagali?

Sem zelo dinamičen človek, organizirana, hitra. Leta in leta sem delo prinašala domov in dolgo v noč delala, nato pa spala le nekaj ur in zgodaj zjutraj spet delala. Doma, kjer ni bilo treba igrati popolnosti, sem igrala žrtev. Svojo nemoč sem zlivala na moža in se smilila sama sebi. On je prevzemal domača opravila in mi na ta način pomagal.

Ko sem svoje početje ozavestila, sem začela z Božjo pomočjo in molitvijo sebe spreminjati. Če hočeš sam sebe zdraviti in preprečiti izgorelost, moraš najprej doumeti, kaj počneš. Jaz sem se sama sebi zdela v redu, sposobna. Bila sem polna napuha. Ko pa sem se zavedala, kaj počnem, si nisem bila všeč. Bogu moraš dovoliti, da začne v tebi delati, zdraviti, in si upati priznati, ko česa ne zmoreš narediti. Veliko ljudi do te faze sploh ne pride in so do konca življenja pridne izgorele mravljice, v srcu pa polni obtoževanj in zagrenjenosti.

Poznamo veliko primerov, ko posamezniki, ki odraščajo z raznimi zasvojenostmi, tudi sami zapadejo v to brezno. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se v vašem primeru lahko zgodilo podobno?

Verjamem, da je imel Bog načrt zame in ni dovolil, da bi šla po poti alkoholizma kot moj oče. Nikoli nisem imela nobene želje po tovrstnih omamah. Je pa res, da so zasvojenosti različne. Omenila sem zasvojenost z delom. Moja otroka sta zaradi mojega dela pogrešala mamo in to obžalujem. Imela sem in še imam drobne zasvojenosti: branje knjig pozno v noč, strast do prigrizkov. Zasvojenost je beg v neko opravilo, pri tem pa nimaš zdrave mere in moči, da bi lahko nehal.

Odkrito ste spregovorili o tem, da je oče s svojim pitjem in obnašanjem uničil vse pomembne dogodke tako v vaši primarni družini kot pozneje, ko ste si že ustvarili svojo družino. Kako ste prišli do točke, da ste ga sprejeli z vsemi napakami in mu odpustili?

Res je, težko je bilo živeti z njim. Oče je bil deveti, zadnji otrok v trdni kmečki katoliški družini. Mama je bila drugi otrok, rojena med vojno. Obe družini so zaznamovali povojni poboji. Tako ranjena človeka, s težko preteklostjo, sta se v nekem trenutku znašla v vrsti pred kinom, se spoznala in čez devet mesecev sem se rodila jaz.

V svoji ranjenosti nista bila sposobna graditi odnosa. Njun zakon je odraz njune nemoči, bolečine in strahu.

Obema sem odpustila. Za dejanja, ki sta jih storila, bosta sama odgovarjala. Pri odpuščanju mi je pomagalo, da sem se “dvignila” in z vrha pogledala na njuno otroštvo, na vse dogajanje. Poskušala sem ju videti v njuni ranjenosti, nanju pogledati z Božjimi očmi. Ko sem se tako ozrla nanju, sem videla dva reveža, ki se ju moram usmiliti. Vsega nista počela namenoma.

Ko to razumsko dojameš, potem lahko odpuščaš in lahko rečeš, da ti je Bog dal najboljše starše, ki jih je imel zate. Časa ne moreš zavrteti nazaj, lahko se s preteklostjo pomiriš, se ukvarjaš s sedanjostjo, delaš na sebi in upaš, da boš s tem pripomogel k boljši prihodnosti.

Temu se v celoti ne moreš izogniti. Običajno se v zakonu začnejo kazati posledice tega, kar si v otroštvu doživljal. Ko sem doumela, kaj s svojim obnašanjem počnem otrokoma, kakšno doto jima dajem, sem morala najprej odpustiti sebi. Vedno imaš na voljo dve poti. Lahko se smiliš sam sebi, si rečeš, da si takšen, da se ne moreš spremeniti, lahko se pa soočiš s seboj, opraviš življenjsko spoved, resetiraš zadeve in se začneš o tem pogovarjati z zakoncem in otroki. Priznaš, da nisi bil takšen zakonec in starš, kot bi moral biti. Poveš, kaj si naredil narobe, prosiš odpuščanja.

Z otrokoma smo se tudi pogovarjali o tem, kakšna sta bila dedek in babica. Opravičila sem se jima, ker sem pred njima grdo govorila o svojih starših. Povedala sem jima, da to ni bilo prav. Otrokom ne smemo ukrasti njihovega odnosa s starimi starši, ne glede na to, kako se mi razumemo z njimi. Strah me je bilo, da bosta imela otroka enak odnos do naju, kot sva ga imela midva do staršev, ampak hvala Bogu ni tako. Dojela sta najino spreobrnjenje.

O škodljivih posledicah čezmernega pitja moramo ozaveščati že mlade. Kako pristopiti k temu izzivu?

Ne le mladih, tudi starejše. Zaradi vsega, kar se mi je zgodilo, imam sama ničelno toleranco do pitja v službi ali za volanom. To pa ne pomeni, da ob slovesnem dogodku ali ob dobrem kosilu ne spijem kozarca dobrega vina. Ni prav, da bi strogo govorili samo o ničelni toleranci in bi vsakega, ki spije kozarec vina, imeli za alkoholika. Tako delamo krivico vsem, ki znajo piti. Otroke in njihove starše je treba ozaveščati o kulturi pitja. Pri slovesnem kosilu lahko skupaj nazdravimo z lepimi kozarci, odrasli z vinom, otrokom pa ponudimo otroški šampanjec ali sok.

Ko bo otrok videl starše spiti kozarec vina, naprej pa bo pil vodo ali sok, bo vedel: vino je zato, da smo nazdravili, ker je slovesen dogodek. Če bo starš celotno praznovanje pil samo alkohol, bo otrok dobil napačno sporočilo. Zavedati se je treba, kakšnega te otroci vidijo, ko se napiješ, in kakšno je tvoje obnašanje. Teh prizorov nikoli v življenju ne pozabiš.


Več podobnih vsebin najdete na Aleteii >

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja