Kako naj osmislimo novo krizo: Vabilo k molitvi in postu

, ,

Ni se še končala ena kriza; niti malo je še nismo predelali, že je pred nami naslednja, še hujša. Ob še do nedavna nepredstavljivih novicah iz vojnih žarišč v Ukrajini smo pretreseni, obenem pa tudi zaskrbljeni, negotovi, prestrašeni. Kaj hitro se znajdemo v skušnjavi, da bi razmišljali le še o tem, kako daleč lahko vse skupaj gre.

Hitro se lahko znajdemo v spirali negativnih misli, ki nas lahko vleče le še navzdol – v neaktivno, prestrašeno »ždenje«, v totalno paralizo ali v različne pobege. Delitve, ki smo jim bili priča v koronakrizi niso ponehale, le prenesle so se na nova »žarišča«. To je opis trenutka, v katerem smo se danes, na začetku postnega časa znašli kot družba. V stanju nekakšnega brezvoljnega ždenja, v stanju malodušja.

Izvor našega malodušja

Od kod izvira ta žalost, ta brezvoljnost? Gotovo iz negotovosti, kaj prinaša prihodnost; hkrati pa gre za obliko žalovanja za načinom življenja, kot smo ga poznali nekoč. Ta je bil za večino kolikor toliko udoben. Pa tudi če ni bil posebej udoben, je bil za nas vsaj nekaj znanega. Ta čas nas je uspaval, nas vabil, da smo se osredotočali le na majhna veselja in užitke, na majhne pobege, ki pa so nas oddaljevali proč od smisla življenja, od Boga.

Kako naj torej osmislimo to novo krizo, kateri smo izpostavljeni takoj (?!) po epidemiji?

Vzeti jo moramo kot še močnejše Božje vabilo, naj se vendar resnično oklenemo Boga in ne svojih virov lažne varnosti. Naj se vendar spreobrnemo (prim. Lk 3,8) in se v veri oklenemo zaupanja, da je to, k čemur nas kliče On, v resnici boljše za nas kot pa tisto, česar bi se radi mi oklepali. Tudi ko se na svetu množi zlo, ko iz vseh konceh prihajajo tragične novice, nam ni treba podvomiti v Božjo ljubezen.

Takšne stvari niso aktivna Božja volja; da se take stvari dogajajo, je zgolj Božja dopuščujoča volja. Bog nam je vsem dal dostojanstvo, da lahko sodelujemo v njegovem načrtu za ta svet. Njegova dopuščujoča volja je tudi v tem, da mi kot ljudje zorimo in se učimo ostajati v Njegovi ljubezni.

Letošnji post vzemimo še posebej resno

Post je vsakoletna priložnost, ki nam jo dajeta Bog in Cerkev, da se resnično, v globini odcepimo od svojih navezanosti ter se začnemo bolj in globlje zanašati na Boga. Trenutne razmere nas vabijo, da ga letos zastavimo posebej resno.

Na današnjo pepelnično sredo in v prihajajočih postnih dneh si vzemimo čas za to, da gremo v tišini pred Gospoda, mu dopustimo, da nas po Njegovi Besedi ter zakramentih nagovori, da nas objame njegova »agape« ljubezen, ki umirja naš strah; ki umirja našo negotovost in ki nam daje vedeti, da ima Gospod vseh stvari končno besedo.

Obenem pa si, če si še nismo, zadajmo konkretne postne askeze oz. odpovedi. Ne kot cilj same na sebi, pač pa kot pot našega vračanja v Očetovo naročje. Če ne vemo, katere odpovedi bi se lotili, nas lahko nagovori močno pričevanje spodaj.

Pridružimo se molitvi

Naslednji korak pa je, da gremo in aktivno molimo za dogajanje. Pridružimo se pozivu papeža Frančiška in številnim drugim pobudam ter redno in vztrajno molimo za brate in sestre v Ukrajini in drugod po svetu, ki trpijo zaradi nesmiselnega nasilja. Molimo za to, da se konflikt čimprej neha, saj se zavedamo, da molitev dela čudeže; da je prav molitev najmočnejša sila v vesolju, ki lahko spreminja tok zgodovine.

Benjamin Siter


Postno pričevanje in spodbuda

Nekako že tri leta zbiram pogum, da napišem, kar mi leži na srcu. Kot prvo zahvala vsem, ki skrbite za nas zakonce. Kot drugo pa: zakaj pišem ravno dan pred pepelnico? Letos sem šele včeraj, v zdravstvenem domu, opazil plakat, ki nagovarja k opustitvi alkohola v postnem času. Rad bi vas nagovoril in tudi prosil, da se akciji pridružimo tudi pri DIŽ-u.

Zakaj? Znano je, da v Sloveniji zaradi posledic alkohola trpi skoraj polovica družin. Ne dolgo nazaj sem tudi sam pretirano posegal po alkoholu. Sedaj pa lahko z veseljem povem, kako sem vesel, da sva z ženo hodila na zakonsko skupino, ki sta jo vodila Erika in Zlatko.

Na enem od srečanj, mislim, da je bilo v postnem času, je Erika spregovorila o alkoholu in kako ga je kot otrok občutila. Takrat sem sam veliko razmišljal, kaj počnem svoji družini. Minili sta še dve leti trpljenja, a na koncu me je Gospod usmeril na zdravljenje v Vojnik. Tja mi je Erika prinesla tudi Sveto pismo, ki pa ga nisem smel uporabljati.

Danes pa ne mine dan, da ga ne bi vzel v roke in to ravno tistega, ki mi ga je podarila Erika. Zahvaljujem se ji za njeno dobroto. Vesel sem, da sva z ženo ohranila stik z DiŽ-em, da danes vodiva tudi zakonsko skupino, in da se počutiva sprejeto.

Naj vas dobri Bog pri vašem delu z zakonci obilno blagoslavlja.

Vinko


Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.