Prihaja čas za praktični izpit. Pripravljeni?

V teh dneh, ki naj bi jih kristjani glede na cerkveni koledar bolj kot običajno zaznamovali s postom, askezo, pokoro, molitvijo, se večkrat spomnim na seminar, ki sta nam ga posredovala Marinka in Aleš. Žal pa letošnji postni čas zaznamujejo še vojna v Ukrajini, strah pred njeno razširitvijo, begunci, vse večja draginja, preteče pomanjkanje hrane in energentov, posledično še ostalih dobrin … Kot da nismo imeli dovolj že pandemije in njenega razdiralnega vpliva na socialne odnose v družbi.

Veliko pravilnih odgovorov

Spominjam se toplega občutja, ki se je v naju z ženo naselil ob večernem pogovoru na seminarju Najin odnos do denarja, ko smo si udeleženci podelili med seboj svoje izkušnje. Od tistih, ki vse svoje viške dajo naprej, pa jim nikoli nič ne zmanjka, pa do tistih, ki potrebujejo imeti nek kupček prihrankov vedno na strani, jim pa to omogoči, da lahko v nekem trenutku naredijo korak več. Začutil sem, da je veliko pravilnih odgovorov in da vsakega izmed nas Duh nagovarja k njemu lastnemu odgovoru.

Moja hiša ni moja

Bistveno, kar sem se na seminarju naučil pa je, da nič kar imam, ni moje, ampak mi je vse samo zaupano v oskrbo. Moja hiša ni moja, ampak Božja in Bog mi jo zaupa v oskrbo, dokler se bo njemu zdelo primerno. Kdor tega v teh časih, ko v Ukrajini hiše padajo ena za drugo in se spreminjajo v prah, tega ne doume … In to, da mi Gospod zaupa hišo v oskrbo, tudi ni samo sebi namen. Bog mi jo prepušča z namenom. Kakšnim?

Z ženo sva ob teh razmišljanjih in ob medijskih trendih v začetku prvega vala epidemije covida, ko se je zelo uporabljala krilatica, da bi Slovenija morala biti bolj samooskrbna, začela uporabljati trditev, da smo mi »od Boga oskrbni«.

In zdi se mi, da prihaja čas, ko bo treba potrditi svoja razmišljanja z dejanji, neke vrste praktični izpit. In običajno imamo na izpitu več različnih vprašanj.

Prvo vprašanje na tem izpitu nam je že postavljeno!

Koliko tesnobe se poraja v meni, ko spremljam dogajanje po svetu: vojne grozote, rastoče cene, … Reagiram panično? To sem videl sam pri sebi tistega ponedeljka, ko sem preko medijev izvedel, da se bo gorivo naslednji dan »drastično« podražilo, v avtomobilu pa je bilo le še pol tanka (ta drži 30 litrov) bencina.

Naj pustim vse in letim v vrsto na najbližjo bencinsko črpalko?

Potem sem začel preračunavati, koliko bi pokuril za to dodatnega bencina, pa čas za čakanje v vrsti, … Skratka, ugotovil sem, da bi se bencin moral podražiti v eni noči za več kot 50 procentov, da bi sploh kaj prihranil pri 15 litrih. Pa se ni! Je pa temu sledila moja odločitev, da bom odslej bolj pazil na redno točenje in se ne bom vozil mimo črpalke z napol praznim tankom.

Vprašanja posebej zame

Še mnoga vprašanja bodo sledila. Morda je katero že na poti, pa ga v svojih mislih in srcih še ne prepoznam. Morda ga že prepoznam, pa potrebujem ali samo pričakujem od Boga povsem jasen namig. Naša velika hiša, zaradi kakšnega namena nam jo Bog še zaupa? Se spomnim tega, ko iz varnega fotelja gledam na TV reke beguncev, ki se vijejo iz Ukrajine? In glede hrane: ali lahko kaj postorim s svojim delom? Na domačem vrtu, da bo zrastel kak korenček več, s katerim bom jeseni razveselil nekoga, ki ga bo potreboval. Ali pa s tem, da predelam nekaj hrane, ki bi sicer propadla v nekaj bolj trajnega in to prihranim za težke čase, za nas in druge?

Taka konkretna vprašanja se včasih komu zdijo kar malce smešno banalna, pa ni tako. Vsak izmed nas v srcu čuti prav tista vprašanja, na katera mora on odgovoriti, ker mu tudi Gospod daje vse potrebno, da odgovori. Kot sem že prej zapisal: