»Si dec, al nisi?«

Po celem svetu duhovniki vsak dan obnavljajo spomin na zadnjo večerjo in na Njegove besede »To delajte v moj spomin«.

Slovenci s tem nimamo težav

Pri maši ali pa izven maše radi delamo to v spomin na Kristusa, še raje pa v spomin na koga drugega. In tako zvračamo kozarce, dokler se ne zvrnemo – pod mizo. Ali pa v grob. S svojo očetovsko avtoriteto povlečemo za sabo pri čaščenju in nazdravljanju še svojo družino, ki je aktivno ali pasivno vključena pri obnovi vsakodnevnih ritualov povprečnega slovenskega očeta.

S pomočjo zasvojitvenih substanc (kot je na primer alkohol) osebe, ki so bile na kakršnikoli način zlorabljene v otroštvu, iščejo beg od občutkov in potlačenih spominov, ki niso sprejemljivi. Tako postane alkoholna omama način preživetja s travmo (neke vrste anestezija) in ne vez s Presežnim.

Skozi generacije se vzpostavlja začaran krog prenosa travm in odvisnosti. Starši, ki so kot otroci živeli pod trdo roko z alkoholom opitih staršev, ki so jih fizično (tudi spolno) in čustveno zlorabili, posledično tudi sami ne zmorejo drugače reagirati na potrebe partnerja in svojih otrok in spontano ter nezavedno ponavljajo tisto, kar so videli v otroštvu (»Kar se Janezek nauči, to Janez zna«).

Kaj storiti?

Kako ljudem v mokri družbi znižati toleranco do alkohola. Alkoholni odtegnitveni sindrom je izredno velik, tako da to ni lahka naloga. Kaj lahko ponudimo alkoholiku kot alternativo alkoholu? Pristno življenje v odnosu s partnerjem in otroki!

V tem trenutku že slišim glasen smeh izza šanka kakšne beznice, ki bi bila reakcija na takšno izjavo: »Si dec, al nisi?«

»Sem, zato grem domov, tam kjer me zares potrebujejo in kjer je moje mesto!«

---

Foto: Canva