Začelo se je že kmalu po poroki. Prvi Božič sva dočakala ločeno: žena pri svojih starših, mene pa je doletela »čast«, da sem stražil hangarje s skrivnostno vsebino v vojaški bazi nad Vrhniko. Pred osamosvojitveno vojno smo ji rekli raketna baza. Kaj pa je bilo v tistih skladiščih decembra 1991, pa nisem nikoli izvedel. Morda so bila celo prazna. Kakorkoli, božične praznike, silvestrovo in Veliko noč sva od takrat z ženo praznovala na vseh mogočih krajih in prevečkrat prav nič praznično.
S prazniki nimam sreče
Bili so časi, ko sem se praznikov bal, ker me je kljuvala misel, le kaj bo pa tokrat narobe. Da smo se včasih skregali, je bil še najmanjši problem. Kar nekaj praznikov smo namreč obeležili z obiskom urgence (ali kakšne druge zdravstvene ustanove); običajno je kaj zvilo tasta, pa tudi tašča ni veliko zaostajala, če omenim samo nekatere priložnosti. Bili smo naravnost srečni, če je bil kdo od domačih samo prehlajen.
Z leti sem se nehal obremenjevati s tem. Končno je ogromno ljudi, ki čez praznike niso skupaj s svojimi dragimi, ker so pač v takih poklicih, ki terjajo delo na petek in svetek: dežurni zdravniki in medicinske sestre pa reševalci, gasilci, policisti …
Potem je tu še čiščenje stanovanja pred prazniki
Saj razumem, da je lepo, če je pospravljeno, ampak tisto pretiravanje, da smo na koncu že vsi crknjeni in živčni in slabe volje, to mi gre pa na jetra. Še posebno pred Božičem, ko se obnašamo, kot da pričakujemo obisk sanitarne inšpekcije ne pa rojstva Odrešenika!
Če še ne veste, Jezus se je rodil v štali, torej zagotovo ne bo kompliciral, če stanovanje ne bo kot iz škatlice!
Saj vem, nekateri so obsedeni s »pucanjem in glancanjem« in delujejo tako, kot da živijo samo za pospravljanje. Pri njih je stanovanje, kot bi stopil v mavzolej. Prav, naj imajo svoje veselje. Ampak pri nas pa pospravljamo samo toliko, da lahko živimo. Ker se mi zdi škoda zapravljati življenje za to, da bi kar naprej nekaj pospravljal in čistil.
Verjeli ali ne …
Najlepši prazniki za naju so bili v času epidemije koronavirusa. Nobene panike s pospravljanjem, nobenega strahu pred napovedanimi in nenapovedanimi obiski. Samo družina skupaj in to je bilo to. Nobenega sekiranja in živciranja. Še skregali se nismo.
Takrat sem spoznal, da praznika ne naredijo bleščeče čisto stanovanje, ne gora takih ali drugačnih okraskov, ne kupi hrane, s katero se potem mučiš še en teden.
“Čarobni” prazniki?!
Ne potrebujemo nobenega posiljevanja s »čarobnimi prazniki« in neuporabne krame, ki nam jo na vsakem koraku vsaj en mesec prej agresivno ponujajo trgovine. Ne potrebujemo v rdeče oblečenega debeluharja s kokakolo, ki ima z Božičem toliko opraviti kot vegetarijanec s kraškim pršutom. Isto velja tudi za čokoladne zajce in njihovo zvezo z Veliko nočjo.
Ne, praznike naredijo medsebojni odnosi, čas, ki ga posvetimo drug drugemu, in pa mir, ko lahko neobremenjeno premislimo o sami vsebini praznika.
Foto: Canva
Kako resnično, vse kar ste napisali je čista resnica. Tudi sama sem se vedno obremenjevala s čiščenjem in glancanjem skoraj čistega stanovanja. Da ne govorim o hrani, ki jo je treba pripraviti in potem ostaja. Letos se veselim velike noči, ki jo bom preživela sproščeno in v družbi najbližjih.