Iskanje zob in vtikanje uhana v nos med cerkvenimi klopmi?

Nekoč naju je z ženo pot vodila mimo enega od romarskih krajev pa sva zavila še v tamkajšnje svetišče. Seveda ne na nedeljo, ker nisem ljubitelj gneče. Bilo je zgodnje popoldne, ko ni bilo svetih maš, obredov, spovedovanja, organiziranih molitvenih ur …, skratka čas, ko si sam s svojim Bogom, ko lahko tiho moliš, brez besed izliješ svoje stiske in bolečine ter prisluhneš odgovorom.

Tedaj sem jo opazil …

V cerkvi je bilo le nekaj redkih romarjev. Usedla sva se stran od drugih in tedaj sem jo opazil. Nekaj klopi pred nama je sedelo dekle, ki je nagibalo glavo nazaj in imelo veliko opravka s svojim nosom. Uboga punca, sem pomislil, kri ji teče iz nosu. Saj bi ji priskočil na pomoč, ampak kaj, ko nimam dobrega želodca za kri. Če se, Bog ne daj, urežem v prst, skoraj omedlim. Kako sem bil z ženo v porodni sobi in prisostvoval rojstvu najinih treh sinov in pri tem nisem padel v nezavest, je zame velika skrivnost.

Skratka, dekle se je na veliko mučilo s svojim nosom, potem ji je od nekje priskočila na pomoč neka ženska (ugibam: mama?) in ji podržala pred obrazom mobilni telefon. Čakaj malo, zakaj pa telefon? Robec bi bil vendar primernejši. Zato, da je vklopljeno kamero uporabila namesto ogledala. V mojih časih so dekleta v svojih torbicah nosila (poleg ostalih treh kilogramov nujno potrebne krame) tudi ogledalce, da so si popravljale fasado, pardon, šminko. Danes je mobilni telefon vsekakor precej bolj uporaben, nenazadnje tudi kot ogledalo.

Prav neumno sem buljil v tisto zvezdico

Bil sem daleč, pa vseeno dovolj blizu, da sem videl, zakaj je punca tako zgrizeno šarila po nosu. Odpel se ji je uhanček, ki ga je imela vtaknjenega skozi nosnico, zato se je kar namučila, da si ga je spravila nazaj. Ko ji je končno uspelo, sta z žensko vstali in odšli, naravnost mimo naju. Prav neumno sem buljil v tisto zvezdico, ki se je svetila na njeni nosnici.

Dekle je bilo prav čedno in zato uhan v nosu ni prav nič prispeval k njeni lepoti. Mogoče ji je krepil samozavest, kaj vem … Za nameček je imela oblečene oprijete kratke hlače, ki bi bolj sodile na kakšno igrišče za odbojko na mivki, ne pa v cerkev. Ko sem od osuplosti čez čas končno prišel k sebi, nisem več zdržal in sem ženi citiral enega izmed pregovorov iz Svetega pisma:

»Zlat obroček v prašičjem rilcu je lepa ženska brez okusa« (Pregovori 11, 22).

Tri ženske na lov pod klopi!

Razumem, da je v nekaterih primerih v cerkvi posredovanje nujno potrebno, da se prepreči večja škoda. Zgodilo se je, da je starejša ženska iz žepa potegnila robec. Na žalost je pozabila, da je imela v njem zavito zobno protezo. Ne čudite se – veliko starejših ljudi ima težave z zobnimi protezami, ker jih žulijo. Potem pa jih prekladajo kot mačka mlade, enkrat v usta, enkrat v žep, zato se zgodi, kot se je zgodilo.

Zaropotalo je in kar naenkrat so tri ženske planile pod klopi, na lov za izgubljenimi zobmi. Kot bi mignil jih je lastnica dobila nazaj, nepoškodovane. Torej, iskanje proteze med cerkvenimi klopmi (pa čeprav med mašo) je urgentna situacija. Vtikanje uhana v nos, no, ne vem …

Kako pa Bog gleda na to?

Kadar sem priča takšnim dogodkom, se vprašam, kako Bog gleda na vse to. Se smeje, je žalosten, jezen, prizanesljiv …? Iz evangelijev vemo, da so k Jezusu hodili ljudje vseh sort: mladi, stari, otroci, zdravi, bolni, invalidi, bogati, revni, razcapani in izbrano oblečeni, preprosti, neuki in izobraženi … Vsak od njih je pristopal na svoj način. Krvotočna žena s strahom in dotikom Njegove obleke (prim. Matej 9, 20), žena v Betaniji z dragoceno dišavo (prim. Janez 12, 3), Juda Iškarijot z izdajalskim poljubom (prim. Marko 14, 44-45) … Nekateri so prihajali s prošnjami, drugi z vero, tretji z radovednostjo …

Za vsakega je naš Gospod našel čas, da mu je spregovoril. Tudi danes ni nič drugače.

Upam, da je tudi to dekle, poleg ukvarjanja s svojim nosom, našlo čas, da je prisluhnilo Jezusu … Saj ga je vendar prišlo obiskat! Gotovo ji je kaj prišepnil, morda celo, naj se drugič bolj dostojno obleče in obnaša …

Foto: Canva