Doba, v kateri živimo, je neusmiljena do družinskega življenja. Delo, s katerim preživljamo družino, ima lahko veliko težkih obrazov. Deljen delovni čas, raztegnjen v pozno popoldne, da ostane manj časa, ko je družina skupaj, pa izkoriščanje delavcev, nalaganje vedno večje količine dela, da je človek, ko pride končno domov, do konca izmozgan in za nobeno rabo več.
Potem je tu še delo od doma, ki je postalo »popularno« v času pandemije covida. Na eni strani udobje, ker ni treba od doma, na drugi strani pa je precej težje ločiti službo od domačega okolja. Doma si vedno na voljo, vedno dosegljiv.
Skrb za potomstvo, skrb za preživetje
V ženski naravi je zapisana skrb za potomstvo in marsikatero mamico stiska pri srcu, ko oddaja svojega otroka v vrtec. Rada bi ostala doma, pa ne more. Na drugi strani pa moški čuti željo, težnjo, celo dolžnost, da poskrbi za finančno plat preživetja svoje družine. Da je on tisti, ki prinaša domov zaslužek, žena pa naj skrbi za gospodinjstvo in otroke. Danes se zdi tako stališče zastarelo in ponižujoče do žene, ki nima lastnega vira dohodka. V takem načinu življenja se lahko skriva veliko stisk in krivic. Preživljanje družine z eno samo plačo zahteva tudi ogromno finančne discipline.
Seveda pa tudi to, da imata vsak svojo službo in dohodek, ne zagotavlja srečnega življenja. Lahko je denarja na pretek, pa je v družini še vedno pekel. Delo lahko človeka zasvoji; hlepenje po vedno večjem zaslužku, po uspehu in priznanju napihuje ego in ohlaja družinske odnose. Delo je lahko tudi beg pred zakoncem in družino. Poznam kar nekaj primerov, ko so delavci viseli v službi, nabirali ure, šef jih je hvalil, kako so pridni, vendar le niso hoteli domov.
Še en vidik dela: prenos delovnih navad na otroke
Že majhni otroci lahko prevzemajo svoj del odgovornosti in pomagajo pri domačih opravilih. Spomnim se, kako mi je najstarejši sin, ko je bil še majhen, pomagal zlagati posodo iz pomivalnega stroja. Podajal mi je krožnike in bil pri tem tako zagnan in hiter, da je eden od krožnikov ostal v zraku, preden sem ga lahko prijel. Težnost je opravila svoje, krožnik je treščil na tla in se razbil, sinko pa se je naučil, da mi mora krožnike podajati malo počasneje.
Če ostanem pri svojem primeru, čas otroštva najinih treh sinov sovpada z zagonom mojih bolezni. Namesto da bi se igral z otroki, sem se ukvarjal sam s sabo: z driskami zaradi kroničnega vnetja črevesja in bolečinami v hrbtenici in kolkih. Otroci so hitro spoznali, da postajam vedno bolj fizično omejen. Vsa težja fizična opravila je prevzela žena, sinovi pa so ji pomagali po svojih zmožnostih in svoji starosti primerno.
Gledali so me in razumeli, da ne lenarim, da delam, kar pač še zmorem, vse ostalo pa je padlo na njihova ramena. Saj sem jim razložil teorijo, pokazal, kako se prime kakšno orodje, kako se ravna s kosilnico in verižno žago. Še več so se naučili pri mojem očetu, ki nam je pomagal.
Prizadet je bil moj moški ponos
Meni pa ni bilo lahko, ker sem postal fizično odvisen od drugih. Z leti so si sinovi pridobili dragocene delovne navade in se naučili raznih moških veščin. Najmlajši sin, na primer, obvlada motorno žago kot je jaz nikoli nisem. Moja »odsotnost« pri predajanju delovnih navad se očitno ne pozna.
Naj zaključim z nasvetom (penzionisti smo itak pametni!): karkoli že počnete, pri delu je treba vedeti, kje je točka »dovolj«. Ignoriranje te točke vodi v izgorelost, bolezen, razdor v družini.
Nihče še ni na smrtni postelji zavzdihnil: »Oh, zakaj nisem več časa prebil v službi!«
Foto: Canva
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
