Zadnjič sem izvedel za še en zakon, ki je šel po zlu. Poznali smo se še z duhovnih vaj za mladino. Stikov sicer nismo imeli, vedel pa sem, da sta se poročila nekaj let pozneje kot midva. Oba sta bila malo bolje situirana, izobražena. Pa si je on po dolgih letih zakona omislil mlajši model ...

Ne poznam nikogar, ki se je poročil zato, da bi se potem ločil. Vsaj na poročni dan vsak misli, da bo njegov zakon enkraten, čudovit in neponovljiv, da bo trajal večno in srečno. V ta namen se vlaga ogromno naporov in priprav. Ljudje skrbno izbiramo svojega življenjskega partnerja. Ko torej končno mislimo, da smo našli pravega, se poročimo z njim, seveda, če oni drugi tudi tako misli.

Ura je 6 zjutraj in ptički nama že veselo pojejo skozi okno. Pa si v hecu rečeva: Hvala Bogu, da se vsaj oni lahko brezskrbno ženijo tudi v tem času - brez omejitev glede števila svatov, brez mask, brez skrbi in brez strahu. So za mlad par omejitve, ki jih prinaša epidemija že tehten razlog, da poroko v teh časih celo odpove in prestavi?