Pa ne že spet randi!

Odkar sva z ženo v DiŽ-evi zakonski skupini imam hud problem. Mislil sem, da se je ta s poroko uredil in da ga lahko mirno arhiviram, ampak groza: po 25 letih zakona mi na temeljnem seminarju povedo, da moram ženo še vedno peljati na randi. Po sedmih letih v zakonski skupini, kjer je redni mesečni zmenek skoraj tako pomemben kot domača naloga, sem v zadregi priznal, da mi randiji ne ležijo preveč. Saj, pred poroko je to še nekako šlo (je bila tako zaljubljena, da sploh ni opazila, kakšen kramp sem), ampak sedaj?

Ljubi možje, pomagajte mi!

Dajte mi ideje, povejte svoje primere dobre prakse, kajti jaz sem že tako obupan, da bi tudi skupno tedensko nakupovanje najraje štel za zmenek. Kakšen randi naj torej pripravim svoji ženi?

Obisk gasilske veselice? Že tako sem gluh na eno uho! Romanje? Odkrito, meni ni prav nič za gnečo, zato se romarskim središčem ob nedeljah in praznikih na daleč izognem. V trušču ne slišim Boga. Za to potrebujem mir, tihoto in samoto. Izlet v naravo? Jaz sem svoje že prehodil. Ko sva bila sveže poročena, sva lazila po Bovcu in Bohinju. Vem, da žene vse tiste ruševine soške fronte, pa hribi in skalovje niso prav nič zanimali, njej je bilo pomembno, da je bila z mano. Odkar imam umetne kolke, se hitro utrudim. Hodim počasi. Še pogrebni sprevod komaj dohajam. Mimogrede: komu se tako mudi na britof? Še Adi Smolar pravi: »Pejte bol počas!«

Romantično večerjo ob svečah?

Zadnjo tako večerjo smo pri nas imeli ob nekem novem letu, ko je zaradi poškodbe kabla pol vasi ostalo brez elektrike. Za »romantiko« je poskrbel dežurni elektro podjetja, ki je pri nas čakal na sodelavce, da pripeljejo generator. Verjetno najdaljši dve uri mojega življenja. Pa najbolj dolgočasni tudi.

Kar hočem povedati: zmenek je namenjen paru, fantu in punci, zakoncema. Če so poleg še drugi ljudje, pa čeprav so to najljubši otroci, to, po mojem mnenju, ni več randi. Je družinsko srečanje, družinski izlet, družinsko romanje … Oziroma, če je v navedenih primerih prisotna še vegeta (ki se meša v vse), se pravi tašča, je to rodbinsko kosilo, rodbinski izlet, rodbinsko romanje …

Da se razumemo, nič nimam proti, če so kdaj pa kdaj ta mladi in ta stari skupaj. Tudi midva sva ženine starše vozila na vse mogoče zadeve: v cerkev, pa na Brezje, okoli žlahte, zdravnikov … pa mi še ne misel ni prišlo, da bi to štel za randi. Ob tem se spomnim prizora iz filma The Godfather (1972), ko gre sin mafijskega botra Michael Corleone na zmenek z vaško lepotico Apollonijo. Sprehajata se po poti, na primerni razdalji jima sledi sedem starih žensk, njim pa sledita še dva možakarja s šibrovkama čez ramo. Randi, kot si ga lahko samo želiš!

“Goli četrtek”

Bistvo randija vidim v tem, da se zakonca na nek način vračata v tiste najbolj zaljubljene čase in da ohranjata ta žar še v poznih letih. Da se posvetita drug drugemu, brez motečih vplivov okolice. Da se lahko v miru kaj pogovorita, se odpreta drug drugemu. Če sta doma, so vedno nekje v bližini otroci (ali pa celo starši), zato na moreta biti povsem sproščena.

Povsem druga pesem je, če sta sama doma. V tem primeru si lahko privoščita ne samo romantično večerjo, pač pa celo »goli četrtek« (kot nama je nekoč svetoval nek zakonski par), ali pa zgolj preverjanje kakovosti vzmetenja žimnice, seveda samo zaradi izpolnjevanja desetega pravila za srečen zakon. Ne veste, kako se glasi to 10. pravilo?

»Če že mora kaj škripati v zakonu, naj bo to vajina postelja.«

Naj zaključim z naslednjo zgodbo:

Mož in žena, oba že krepko čez osemdeset, si zaželita, da bi še enkrat poskusila biti taka, kot sta bila v mladosti, in se zmenita za randi ob štirih. Mož je pol ure prej na dogovorjenem mestu, s šopkom v roki. Štiri, žene nikjer. Pol petih, žene nikjer. Ob šestih pride mož domov, besno vrže šopek na mizo in vpraša ženo: »Pa dobro, kaj se nisva zmenila za randi ob štirih?! Zakaj nisi prišla?«

Žena ga prav nedolžno pogleda in z otožnim glasom reče: »Me mami ni pustila«!

Foto: Canva