Dan se je prevesil v večer. Mož mi je bežno navrgel, da gre pod tuš, potem pa od doma. Saj nekje v kotičku spomina, kolikor mi ga je še ostalo po kaotičnem dnevu, sem vedela, da sem zvečer »spet za vse sama«*. Ampak me je samo dejstvo, da gre on lahko v miru pod tuš prav »spravilo iz škatlice«. Najmlajša je takoj na ves glas zahtevala »dan za kopanje«, ki je pri nas postal praktično vsak dan. Starejša dva pa sta za hip delala vsak zase nekaj za njuno dušo. Usedla sem se za prenosnik, misleč, kako bom dokončala projekt, ki mi visi nad glavo. Ha ...

Premišljujem, kako imajo dane zakonske skupine zares veliko priložnosti za utrjevanje skupnosti – za medsebojno povezovanje. Ena zakonska skupina lahko v svoj kraj povabi drugo zakonsko skupino, ki lahko tja pride peš. Skupaj lahko pripravita večer, na katerega povabita pare iz okolice, ki se še iščejo, ki takega povezovanja ne poznajo, ki po nečem hrepenijo, pa ne vedo, da kaj takega sploh obstaja ...

Slišana beseda ne ostane prav dolgo v možganih. Tisto, kar bodo videli, pa je moj zgled, ki ga dajem. Dober ali slab. To si bodo zapomnili. Izkustvo oz. znanje pa bodo imeli šele takrat, ko bodo šli tudi sami skozi njim “pridigana” dejstva.