Najinih 40: delati dobro in dobro delati

, ,

“Ni dovolj delati dobro, treba je tudi dobro delati.” (Sv. Vincencij Grassi)

Kako sva delala in kakšno pot sva prehodila v 40-ih letih najine skupne poti, sva pričevala ob koncu zahvalne maše, ki smo jo obhajali v krogu družine, sorodnikov in prijateljev. Dotaknila sva se dogodkov, ki so naju zaznamovali do te mere, da sva se sredi poti obrnila in odšla na drugo stran.

Najino skupno življenje lahko primerjava ali se celo poistovetiva z Izraelci, ki so po izhodu iz Egipta 40 let tavali po puščavi. Njihova pot ni bila tako dolga, pa vendar so rabili 40 let. Očitno človek rabi toliko časa, da pride do spoznanja in da lahko sprejme svoje življenje takšno, kakršno je.

Gospod je Izraelce izpeljal z močno roko, podnevi je hodil pred njim v oblačnem stebru, ponoči jim je svetil v ognjenem stebru, da so lahko hodili podnevi in ponoči. Gospod jih je vodil v deželo, kjer se cedita mleko in med. Po daljši poti jih je vodil, proti trstičnemu morju, da se morda ljudstvo nebi skesalo in odšlo nazaj.

Velikokrat se sprašujemo, zakaj je pot tako dolga in naporna, očitno prav zato, da vztrajamo in da na poti odvržemo vso nepotrebno prtljago. Naju je Bog vodil z oblačnim stebrom, ko smo podnevi iskali rešitev za bivanje, ko smo se odločili, za  gradnjo nove hiše in ko smo se z veselim pričakovanjem selili, pa čeprav takrat še ne na svoje, …  Oblačen steber je bil z nama tudi, ko sva razočarana spreminjala načrte in smo se ponovno selili, … z nama je bil tudi, ko sva zapustila in ovrgla življenjske načrte.  Gospodov steber je bil z nama tudi ponoči, ko nama je svetil in dajal moč, da nisva obupala tudi, ko ni bilo spanja zaradi skrbi, pa tudi, ko sva ničkolikokrat bedela zaradi nege in skrbi za otroke.

Izraelci so godrnjali,… zakaj si nas izpeljal, da umremo v puščavi. Mojzes jim je rekel: nikar se ne bojte, vztrajajte in videli boste, …

Življenje naju je stisnilo v vakuum med nezadovoljstvo in nerazumevanje s starši, pa tudi zbeganost vseh okoli naju. Soočala sva se s težko odločitvijo kako naprej. Na eni strani upanje za nov dom, na drugi  pa nevzdržne razmere, ko so predvsem meni kazale pot v životarjenje ali pa večni boj, ki nas bo z leti izčrpal.

Gospod je rekel Mojzesu: Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom naj se odpravijo. Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo Izraelovi sinovi šli po suhem sredi morja.

Tiste mrzle novoletne praznike smo kot begunci s prijatelji preživeli v koči na Veliki planini. Skupina ranjenih smo drug drugemu oskrbovali krvaveče rane,… ločitve,… rizične naložbe in naša selitev. Štirje otroci so nas s svojo razposajenostjo odvračali od naše turobnosti. Prinašali so novo upanje in na nek način zmanjševali skrbi, ko vlažna drva niso gorela in nikakor nismo mogli ogreti mrzle koče, ko smo topili sneg, ker je zmrznila voda, ko smo se trudili z elektriko, da bi vsaj  luči gorele,… pa tudi zabavo, ko smo pod sedežnico pobirali potico,…  prav v teh dneh je padla odločitev, da se na Podrečo ne vrnemo več.


Vode so se vrnile in zagrnile vozove in konjenike in vso faraonovo vojsko. Ko je Izrael videl mogočno roko  se je ljudstvo zbalo in zaupalo v Gospoda.

Po odhodu je morje zalilo najine načrte pa tudi trenutne probleme, ki pa niso ostali na dnu,  sčasoma je vse naplavilo na površje, sledilo je  dolgotrajno in naporno čiščenje, vendar poti nazaj ni bilo.

Tri dni so hodili po puščavi in niso našli vode. Voda v Mari je bila grenka in je niso mogli piti.  Ljudstvo je spet godrnjalo proti Mojzesu, kaj bomo pili? Gospod je dal znamenje Mojzesu naj v vodo vrže kos lesa in voda je postala sladka.

Obljubljena dežela, kjer se cedita mleko in med ni bila na drugi strani morja. Začela se je pot po puščavi, kjer so pikale strupene kače, kjer je vsega primanjkovalo, kjer je bilo vse potrebno pridobiti na novo.

Gospod je rekel:  če boš poslušal moj glas in delal, kar je prav v mojih očeh, če boš ubogal zapovedi in izpolnjeval , te ne bodo zadele nadloge, ki sem jih poslal nad Egipt. Proti večeru boste jedli meso, zjutraj se boste najedli kruha in spoznali boste, da sem jaz Gospod vaš Bog.

Brez zaupanja res ni šlo ali pa je šlo po svoje. Jure in Matej sta zamenjala šolo sredi leta. Alenka je glasno izražala svoja nasprotja, Helena je le zbegano opazovala. Jaz shujšana z načetimi živci, Miro vedno bolj zaprt v školjki. Teta Minka, »naša teta«, ki nas je sprejela v hišo, je tudi doživela šok, drastično se ji je podrl ritem mirnega življenja. Idila o mladi družini z otroki je res samo na slikah, vse ostalo je realnost, ki prinaša vse.

Gospod je zapovedal: Vsak naj nabere toliko kolikor potrebuje za en dan, po en jerbas za vsakega. Šesti dan naj nabere dvakrat toliko. Sobota je posvečena gospodu, to je praznik počitka. Izraelovi sinovi so mano jedli 40 let.

Kako so to pametna navodila. Živeti sedanji trenutek, nositi težo dneva, poskrbeti za vsak dan posebej, ne žalovati za »egiptovskimi lonci«, ne obuvati prevelikih čevljev. Tega naju je učila vsak dan sproti hoja po puščavi. So bili časi, ko sva šotorila pri »dvanajstih studencih in sedemdesetih palmah«. So bili pa tudi časi, ko je bila voda grenka in ne užitna ali pa je sploh ni bilo. Če smo nabirali preveč, je plesnilo, če sva nabirala vsak zase, se je usmradilo in postalo črvivo. Gospod je bil z nama, če sva sodelovala, če sem jaz nabirala, Miro je pa nosil košare, če sem jaz tolkla po skali in je Miro lovil vodo.  Bitko sva zdržala samo, če sva drug drugemu držala roke kvišku ali si jih podlagala s kamenjem, nemalokrat so nama pri držanju rok pomagali tudi drugi.


Gospod je moj pastir nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče. K vodam počitka me vodi, mojo dušo poživlja. (Ps 23)

Doma sem večkrat slišala da »Bog za svoje vedno poskrbi, da je »glih prov«. Po 40-ih letih lahko to z gotovostjo trdiva. Tudi, če sva včasih imela občutek, da sva pozabljena, se je kasneje izkazalo, da so stvari zorele in se postavljale na pravo mesto. Če danes pomisliva koliko Božje previdnosti in varstva sva bila deležna v teh letih, v bistvu lahko le rečeva BOGU HVALA za to pot in za to puščavo.

 Pred mano pogrinjaš mizo v pričo mojih nasprotnikov, z oljem mi glavo maziliš, moj kelih je zvrhan. (Ps 23)

V zakonu se nama je rodilo sedem zdravih otrok, sedaj so vsi odrasli, izobraženi, večina preskrbljeni, ustvarili so si družine, imajo svoje domove, gradijo ali se pripravljajo na gradnjo. Hvaležna sva, da so se tudi oni odločili, da skupno življenje gradijo na krščanskem zakonu. Sedaj nas je že precej več. Kakšen blagoslov za naju je to veselje z vnuki!

BOGU HVALA za trenutek, ko sta se najina pogleda srečala, hvala, da sva pred 40imi leti tukaj rekla “da”, hvala, da sva vedno lahko rekla da, ko se je začelo novo življenje in da sva zmogla na ta način sodelovati pri Božjem stvariteljskem načrtu.

Francka in Miro Čebašek


Foto: osebni arhiv (1) in Canva (2,3)

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja