Rad imam gibanje, še posebej v naravi. Mislim, da je to v mojem DNK zapisu. Dokler družina še ni bila tako številčna, sem “švical” predvsem na kolesu. No, potem je bilo potrebno izbrati kaj drugega, nekaj, kar odtegne manj prostega/družinskega/… časa. Z nekaj iznajdljivosti in samodiscipline sem uspel dobiti alternativo. Slednja mi omogoča vzdrževati neko splošno telesno kondicijo.
Kolesarska podhranjenost
Kar pa je pri meni še ostalo kolesarskega, je vsakoletna udeležba na Maratonu Franja – praviloma na krajši razdalji. Slednja sicer ne predstavlja prav velikega izziva, če pred tem “pregoniš” vsaj petsto kilometrov oz. kar je več, je boljše. Zadnja leta pa mi omenjene številke ne uspe doseči. No, letos pa sem bil kolesarsko sploh “podhranjen”. Ko mi je tako rekoč že tekla voda v grlo, sem v zadnjem tednu pred dogodkom naredil dobrih sto kilometrov. Tega seveda (razen ženi) nisem pravil nikomur. V kolesarskem svetu je to čista blamaža :-).
No, traso sem vseeno odpeljal. Z izkupičkom in s počutjem po maratonu pa sem bil letos zelo zadovoljen, pravzaprav še nikoli tako. Vas zanima zakaj?
Potrebna je dobra kondicija
Vem, precej je že bilo govora o kolesarstvu … A rad bi z vami podelil, kaj sem se od letošnjega maratona pravzaprav naučil, za kaj sem postal bogatejši.
Prva stvar je prav gotovo ta, da človek potrebuje neko splošno kondicijo. Pa ne samo telesno (ki je nekako predpogoj), še bolj je pomembna duhovna kondicija. Življenjske “tekme” in vsakodnevni boji (začenši kar s svojimi slabostmi) so utrujajoči in me slabo pripravljenega lahko hitro dotolčejo. Rezultat pa so slaba volja, krhki odnosi, malodušje … Če hočem nositi polno Božjo bojno opremo (Efežanom 6,11), se moram dnevno uriti za ohranitev in krepitev duhovne kondicije.
Poligonov za tovrstno urjenje pa je, Bogu hvala, precej (npr. dnevna Božja beseda, redna molitev, moške skupine, moški pohodi …).
Vse pod nadzorom
Druga stvar pa je zaupanje in prepuščanje. Mnogo stvari me presega oz. je izven mojih sposobnosti. Če bi jih hotel na vsak način kontrolirati, bi izgorel (no, to se mi je pred leti dejansko zgodilo).
Tako kot sem kilometre na maratonu izročil v Božje roke (v kolesarskem smislu me je trasa letos presegala) in tako kot sem rezultat popolnoma prepustil, “naj se zgodi”, tako se učim izročati in prepuščati tudi v vsakdanjem življenju. Tu se pravzaprav prične vera! Dokler imam vse pod nadzorom, tam ni prostora za Boga … Tam sem jaz bog.
Mnogo stvari me presega oz. je izven mojih sposobnosti.
Prepustiti krmilo
In ravno takšne situacije terjajo od mene ogromno energije, me izčrpavajo. Če uspem prepustiti krmilo svojega življenja v Očetove roke, potem je uspeh zagotovljen (lažje je to sicer napisati kot pa udejanjiti). Takrat podirava moje lastne meje (oz. omejenosti), takrat postavljava “rekorde”. Jaz in Oče.
On potrebuje moje sodelovanje, potrebuje mojo angažiranost, moj “švic”.
“Več kot zmagovalci smo s Teboj …”, pravi čudovita slavilna pesem. To pa izkušam tudi sam, tako na telesnem kot tudi na duhovnem področju. Brez Njegove navzočnosti pravzaprav ne moremo ničesar storiti (Janez 15,5).
Foto: arhiv družine Čelik