Res je, svetniki niso za okras, čeprav njihove podobe na različne načine »krasijo« naša stanovanja, police v dnevni sobi ali spalnici … Kako lepo mi je pogledati delavnico kakega mojstra, ki ima na steni obešen križ ali pa npr. sliko Jožefa delavca (priznam, redke so takšne delavnice!), ne pa vseh tistih na pol oblečenih oz. slečenih »gimnastičark«.
V troje je lažje
Razlog, da pišem tale prispevek sem dobil pred kratkim. Na našem avtomobilu sem se lotil menjave kljuke na drsnih vratih. Poleg sistematskega pristopa, je bila potrebna velika mera vztrajnosti (menjava je potekala dobrih pet ur), fino-motoričnih sposobnosti in … vere!
Mehanizem za odpiranje vrat je dokaj kompliciran sistem in kot strojniku so se mi med delom utrnile številne ideje za poenostavitve. Neki francoz očitno res ni skoparil s sestavnimi deli :-). No, kakorkoli, mehanizem sem sestavil vsaj trikrat: prvič, da sem preveril, če je nova kljuka v funkciji; drugič, ker sem pozabil priviti en vijak; tretjič pa, da sem izvedel dokončne nastavitve.
Pri zadnjem »poizkusu«, ko me je zaradi prisiljene drže že dobro bolel hrbet, ko sem imel prste že vse odrgnjene od avtomobilske pločevine (z rokavicami pač ni šlo) in ko mi je bilo počasi že vsega dovolj … sem se spomnil stavka, ki ga je ne dolgo nazaj izjavila gospa Francka Luštrek med njenim pričevanjem o moči Boga: »Trije bomo pa že zmogli – Jezus, Marija in jaz«. V neki ponižnosti, zaupanju in skromni veri, sem tudi jaz ponovil te besede.
In glej … vratni mehanizem je med komplicirano montažo »skočil« na svoje mesto, tako da je kljuka delovala, kot bi bila originalna! Res, težko ubesedim veselje, zadovoljstvo in hvaležnost ob tem dogodku.
»Trije bomo pa že zmogli – Jezus, Marija in jaz.«
To bom pričeval!
Za dokončanje projekta je bilo potrebno priviti še nekaj vijakov, namestiti tapete in vse skupaj zmontirati nazaj na drsna vodila. Prav pri zadnjem koraku mi je iz luknje padel vijak. Niti nisem točno pogledal, kam ga je odnesla gravitacija. Kar zavil sem z očmi, saj sem si že predstavljal scenarije, kje vse ga bom iskal.
No, pa sem se spomnil, da bi mi sv. Anton Padovanski lahko pomagal. V zaupanju in še pod vtisom izkustva pomoči pri vratnem mehanizmu, sem se v skromnih besedah obrnil nanj (obljubil sem mu tudi, da bom o tem pričeval, če mi pomaga najti vijak 🙂 ). Po kakšni minutki sem našel vijak – bil je skrit pod dvema plastema talne obloge! No, tudi namig za iskanje ni bil plod moje zamisli.
Naši zavezniki
Tovrstnih izkušenj s posredovanjem svetnikov imam, hvala Bogu, precej. Še ena »sveža« iz tovrstnih izkušenj je tudi milost odpuščanja, a o tem kdaj drugič. Vsaka me na svoj način utrdi v veri in zaupanju v njihovo pomoč. Resnično jih imamo lahko za naše zaveznike, saj so v nebesih poklicani prav k temu poslanstvu – da posredujejo za nas pred Bogom.
Naj nam jih torej ne bo nerodno »pocukati za rokav« in jim z zaupanjem izročiti naše prošnje, skrbi in težave (Filipljanom 4,6). Če ne bodo zmogli sami, bodo pa prosili za okrepitve. 🙂 Pa ne pozabimo se jim potem tudi zahvaliti – vse za Božjo slavo!
Obilo Božjega varstva vam želim v novem letu!
Foto: arhiv družine Čelik
