Vera
Molitev je rešitev!
Se še spomnite 24. februarja 2022, ko se je začela ruska invazija na Ukrajino? Naslovnice spletnih in tiskanih medijev so preplavile podobe uničenja, smrti, groze. Verjetno takrat ni bilo družine, ki v svojo molitev ne bi vključila prošnje za mir. Vojna v Ukrajini se je umaknila z naslovnic. A še vedno traja. Ali vztrajamo tudi mi, v naši molitvi? Z vami delimo nekaj molitvenih pobud in vas vabimo, da se pridružite po svojih močeh ...
Če hočeš Boga nasmejati, mu pripoveduj o svojih načrtih
Ko sem bil mlad, sem imel s svojim življenjem povsem drugačne načrte. Tako nekako devetdeset in še nekaj zdravih let, pet sinov, raje še kakšnega več, in pa kup vnukov, da Šinkarji ne bomo izumrli. Veljal sem za pridnega fanta, dobrega sodelavca in vnetega katoličana. Kadar je pogovor nanesel na priliko o izgubljenem sinu, pa sem bil vedno na strani starejšega sina, ubogljivega garača ...
Recept: kako izboljšati svoj rekord?
Rad imam gibanje, še posebej v naravi. Dokler družina še ni bila tako številčna, sem "švical" predvsem na kolesu. Kar pa je pri meni še ostalo kolesarskega, je vsakoletna udeležba na Maratonu Franja ... Z izkupičkom in s počutjem po maratonu sem bil letos zelo zadovoljen, še nikoli tako. Vas zanima zakaj?
»Zato pa prosimo Svetega Duha!«
Hči se pripravlja na zakrament svete birme. Pred kratkim se je udeležila tudi duhovnega vikenda. Vesela sem, ko slišim, kako jih animatorji spodbujajo k duhovni pripravi na ta zakrament. To je bila priložnost za poglobitev odnosa z Bogom, ki mu lahko zaupamo prav vse in nas ima kljub vsem nespametnim dejanjem še vedno enako rad. Kako to vem?
Kako mi molitev pomaga pri soočanju s kronično bolečino?
Zgodilo se je pred devetimi leti. Ves čas sem bila utrujena in polna bolečin. Bolečine so bile prisotne v mišicah in sklepih, pogosto me je bolela glava, imela sem razdražljivo črevesje ter težave s pozornostjo in koncentracijo in meglo v glavi, bila sem nespečna ...
Ko se je v meni začelo prebujati upanje
Vozila sem avto. Rada sem imela lepe obleke. Učila sem se jezike. Ukvarjala sem se z mnogimi stvarmi. Toda nekega dne sem spoznala: »Sara, vsega si se naučila, le živeti ne!« »Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos,« vse to so nam vtepli v glavo ...
»Greh se delati ne sme«
Živo se spomnim, kdaj sem prvič slišala: »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.« Bilo je v sedmem razredu osnovne šole iz ust učiteljice pouka glasbe. Zelo sem hvaležna, da me s tem niso (več) strašili pri verouku! A kljub temu je bil moj pogled na sicer ljubečega in usmiljenega Boga sooblikovan z lažno podobo »jeznega in vsevednega policista«, ki nam žuga, kaj smemo in česa ne smemo, kaj je prav in kaj ni, in nas potem kaznuje, ko prestopimo njegove ukaze …
Med temi prazniki sem izkusila moč odpuščanja!
Med prazniki naj bi se družina zbrala na kupu, se družila med seboj in se sproščeno in iskreno pogovarjala. Drži? Pa vendar marsikje temu ni tako. Na žalost te popolne slike nikoli nisem občutila in imam velik cmok v grlu, ko razmišljam o tem. Vse te romantične predstave o idealnih in iskrenih odnosih v meni prebujajo tesnobo in strah.
Se v našem življenju kaj pozna, da je Kristus vstal in da smo verni?
Kaj je temeljno oznanilo naše vere? Da je Bog Oče poslal na svet svojega sina Jezusa, ki je postal človek, šel za nas na križ, umrl, vstal od mrtvih ter nam s svojo smrtjo zaslužil večno življenje. Zveni znano, kajne? Ali to tudi v resnici verujemo? Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Tako kot bi si morali vedno znova odgovoriti na vprašanje, zakaj molim, hodim k maši. Iz navade? Ker se spodobi?
