Vera
Z Božjo besedo tudi na valovih!
»Resnica je samo ena in absolutna!« S temi besedami se je začelo naše valovanje z Božjo besedo, ko smo že bili na ladji Navigator, razporejeni po kabinah in zbrani na palubi, obdani z morjem in z zakonskimi pari, katerih želja je bila ena sama: pustiti hrup in utrip vsakdanjega življenja za seboj ter umiriti in napolniti svoje duše z Njim ...
“Čista je**” – bo to moja zadnja misel, preden umrem?
Pred leti, na sončen pomladni vikend, smo se z družino peljali proti Obali. Na obisk k nonici in nonotu. Bila sem visoko noseča s tretjim otrokom. Starejša dva sta (Bogu hvala!) ob poslušanju pesmic zaspala. Midva sva pot nadaljevala zatopljena vsak v svoje misli, v ozadju pa je ostalo regljanje radia ...
“Tega blagoslova ne bi videli, če bi upoštevali njeno željo po čimprejšnji smrti”
Globoko me prizadene dejstvo, da bomo na referendumu odločali o vrednoti življenja. Življenja, ki ga nismo sami načrtovali ali si ga podarili, pač pa nam je bilo podarjeno iz rok Gospodarja življenja z vsemi odtenki vred. Uporablja se jezik lažnivega sočutja, ki mu mnogi nasedejo, v številnih domovih naše dežele pa se pišejo zgodbe resničnega sočutja do bolnih, onemoglih in ostarelih, zgodbe hvaležnosti za življenje. Vas zanima del naše zgodbe?
Svoje življenje daješ zame in mi pri tem ničesar ne očitaš
Nemoč se zažira v moje telo ... S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi ... Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Kamen nima rok, mi pa jih imamo ...
Hvala, da si tu z menoj
Jezus, ti si trpel na križu tudi za moje grehe, da bi tudi jaz enkrat prišla v Nebesa. Jaz pa tako težko prenašam bolečino, tako težko potrpim in tako težko čakam. Vedno hitim. Tudi skozi vrata cerkve, not in ven. In ti se daruješ vsak dan znova na naših oltarjih in jaz te lahko pod podobo kruha sprejmem v svoje srce. Pa mi je tudi to težko ...
Moliva? Skupaj.
Prisotnost vsaj dveh + Zbrani v imenu Jezusa = Prisotnost Jezusa
Kakšen privilegij imamo zakonci! Če pogledamo enačbo, je en pogoj že izpolnjen. Kot zakonca sva dva. Ob sebi imamo drug drugega. Kaj pa narediva, da izpolniva drugi pogoj: zbirati se v Jezusovem imenu?
Utrinki iz mojega molitvenega dnevnika (3. del)
Prazno je, saj še vedno ne grem k sveti maši. Počutim se, kot bi me nekdo odložil in pozabil v tej hiši. Moram res imeti težave še s pooperativno rano, ki je začela »puščati«? Povej, mi Gospod, še potrebuješ moje noge ali je dovolj mlajših? Danes lahko torej slavim in častim to majhno Detece doma, v jaslicah. Prosim Te, odpiraj mi nove širine in globine, tiste, zaradi katerih si Ti prišel na ta svet ...
Utrinki iz mojega molitvenega dnevnika (2. del)
Ko sem v puščavskem razpoloženju, ugotovim, kako pomembna je redna molitev in redno branje in premišljevanje Božje besede, pa če mi to paše ali ne. Kot bi imela neko »brajdo« (oporo), ki obstane tudi v suhoti, celo v puščavi. Pomaga mi, da se nanjo osebno oprem, ko mi je težko, obenem pa vem, da so od te moje »brajde« odvisni tudi drugi, za katere molim ...
Utrinki iz mojega molitvenega dnevnika (1. del)
Kljub novi toplotni črpalki se v naši hiši včasih ohladi. Zdi se, kot da temperatura pade kar za nekaj stopinj. Pa ne pade temperatura v hiši, pač pa se ohladitev zgodi »med nama« - zaradi najinih odtujenih odnosov. Je za to kriv Covid, ki sem ga staknila na prvem pregledu po operaciji? Pozna se, ker med nama ni rednih objemov in poljubov ...
