Ko sem bil mlad, sem imel s svojim življenjem povsem drugačne načrte. Tako nekako devetdeset in še nekaj zdravih let, pet sinov, raje še kakšnega več, in pa kup vnukov, da Šinkarji ne bomo izumrli. Veljal sem za pridnega fanta, dobrega sodelavca in vnetega katoličana. Kadar je evangelij nanesel na zgodbo o izgubljenem sinu (Luka 15,11-31), pa sem bil vedno na strani starejšega sina, ubogljivega garača, ki se ni zabaval in je zvesto sledil očetovim navodilom.
To je bilo v tistih časih, ko sem bil še zdrav
Pred mano je bila bolj ali manj mirna služba v banki, pa tudi do dekleta sem končno prišel. Po poroki sem si predstavljal ne preveč zapleteno življenje.
Pravijo, da če hočeš Boga spraviti v smeh, mu pripoveduj o svojih načrtih. Jaz sem mu.
Bog seveda ve, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, zato se večkrat smeji našim načrtom. Ima pač »notranje informacije«. Ve, kaj se bo uresničilo in kaj ne. Pa ob naših načrtih prav gotovo ni samo prešerno nasmejan. Vidi tudi vso našo neumnost in greh, in to ga žalosti. Dal nam je svobodno voljo in zdaj z njo počnemo prav vse, kar se nam zljubi. Dobro in hudo.
Z mojimi načrti je bilo tako
Kmalu po rojstvu prvega sina so se začele moje zdravstvene težave. Hude bolečine v hrbtenici. Ne, niso bile zaradi sedečega dela v službi. Začelo se je neozdravljivo revmatično obolenje, kalcij se mi je nabiral v hrbtenici in jo v petnajstih letih povsem »zacementiral«, da je postala trda, negibna. Huda obraba kolkov je poskrbela, da sem že pred štiridesetim letom dobil umetne kolke.
Po rojstvu drugega sina sem dobil neustavljivo drisko. Ne, ni bilo zaradi hrane. Zaradi protibolečinskih tablet, ki sem jih jemal, da bi vsaj malo ublažil vnetje hrbtenice, je prišlo do črevesne revolucije, kroničnega vnetja.
Po rojstvu tretjega sina sem oglušel na desno uho. Menda zaradi kombinacije stranskih učinkov tablet, ki sem jih jemal za hrbtenico in črevesje.
Razočaran nad življenjem?
Tako. Lahko sem pokopal načrte o bančni karieri. Dolgotrajne bolniške, zdravniške komisije, pa sem se hitro znašel na bančnem »odstavnem pasu« in je bilo konec z napredovanji. Tudi ozdravel nisem. Kar lepo število odstotkov invalidnosti sem si nabral, delal po štiri ure, pa naposled le dočakal upokojitev.
Imam tri sinove. Želel sem si jih več. Pa je moje zdravje povedalo svoje. Sploh bi se pa moji ženi zmešalo, ker je imela že z mano toliko dela, kadar so bile bolezni v zagonu. Zdaj imam, kar se zdravja tiče, relativen mir. Mogoče pa dočakam tistih devetdeset in nekaj let, Bog ve! Čeprav moj zdravstveni karton ni ravno spodbudna popotnica za pričakovanje tako visokih rezultatov. Trudim se po svoje.
Nisem razočaran nad svojim življenjem. Tudi po zaslugi moje žene, ki me prenaša že več kot trideset let. Brez nje bi verjetno že zdavnaj obupal. Tako pa, naj je bilo še tako hudo, vedno je bila z mano in ni videti, da bi se me že naveličala.
Nisem jezen, še vedno mu pripovedujem 😉
Če pa mislite, da sem zaradi vsega hudega, ki sem ga doživel, jezen na Boga – nisem! Mu pa še vedno pripovedujem svoje načrte. Vendar sedaj ne jemljem tako smrtno resno ne sebe, ne svojih načrtov.
Bog točno ve, kaj je dobro zame, in ga prav nič ne moti, če mu poleg svojih prošenj in molitev prinašam tudi svoje želje in načrte. Gotovo ga včasih s svojimi idejami spravim v krohot. Pa saj s tem ni nič narobe. Tudi v nebesih je menda veselo. Kaj je torej lepšega, kot to, da v nebesih sediš za Jezusovim omizjem in se skupaj z Njim smeješ?!
Foto: Canva
