Družina in dom
Zdravilo za dolgčas
Pri nas je žena dolga leta pekla kruh. Kilogram moke in multipraktik, pa je šlo. Navdih sva dobila pri Alešu Čerinu in njegovi analizi, koliko prihraniš, če sam pečeš kruh. Žena je Gorenjka in pri nas se »špara«, pa naj stane kolikor hočete. Ko sem se upokojil, je žena spet šla v službo. Pa sem se odločil, da bom sedaj pekel kruh jaz ...
»Zato pa prosimo Svetega Duha!«
Hči se pripravlja na zakrament svete birme. Pred kratkim se je udeležila tudi duhovnega vikenda. Vesela sem, ko slišim, kako jih animatorji spodbujajo k duhovni pripravi na ta zakrament. To je bila priložnost za poglobitev odnosa z Bogom, ki mu lahko zaupamo prav vse in nas ima kljub vsem nespametnim dejanjem še vedno enako rad. Kako to vem?
Med temi prazniki sem izkusila moč odpuščanja!
Med prazniki naj bi se družina zbrala na kupu, se družila med seboj in se sproščeno in iskreno pogovarjala. Drži? Pa vendar marsikje temu ni tako. Na žalost te popolne slike nikoli nisem občutila in imam velik cmok v grlu, ko razmišljam o tem. Vse te romantične predstave o idealnih in iskrenih odnosih v meni prebujajo tesnobo in strah.
Se v našem življenju kaj pozna, da je Kristus vstal in da smo verni?
Kaj je temeljno oznanilo naše vere? Da je Bog Oče poslal na svet svojega sina Jezusa, ki je postal človek, šel za nas na križ, umrl, vstal od mrtvih ter nam s svojo smrtjo zaslužil večno življenje. Zveni znano, kajne? Ali to tudi v resnici verujemo? Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Tako kot bi si morali vedno znova odgovoriti na vprašanje, zakaj molim, hodim k maši. Iz navade? Ker se spodobi?
Bog zna iz razbitin sestaviti čudovite stvari
"Če kdo misli, da se mu je v življenju zgodila krivica in da je na dnu, naj si prebere to zgodbo." Tudi neslutena krutost in trpljenje nista mogla zatreti semena ljubezni in poguma, ki sta ga zasejala ta zakonca. Iz temeljev, ki sta jih postavila, je zrasla velika družina.
“To bi moral prebrati vsak, ki jamra!”
V sredini decembra je umrla moja teta Milka. Milost mi je bila dana, da sem se lahko poslovila od nje malo pred njenim odhodom v večnost. Sestrična me je tedaj zaprosila, naj ji napišem besede v slovo. Čeprav nimam izkušenj s poslovilnimi govori, sem pristala. Ponudila mi je priložnost, da povem, česar nikoli nisem izrekla teti osebno.
Moje “dolgočasno” življenje
Včasih se mi nič ne dogaja. Res ni nujno, da je življenje nabito z neprestano akcijo. Lahko je tudi samo mirno, brez pretresov. Verjetno se strinjate, da je včasih prav blagodejno imeti miren mesec, pa čeprav je dolgočasen. Mogoče ima kdo, ki bere moje članke, občutek, da je življenje z mano zanimivo in zabavno. Moja žena je prva, ki lahko to zanika.
Ko bi vsaj vedel, kaj si žena resnično želi
Žena si je letos od sv. Miklavža zaželela nove škornje za na vrt ter domače piškote. Potrudil sem se in svetniku dopisal še dodatno porcijo domačih piškotov. Bili so lično vloženi v novo, namensko posodo. Zvečer pa mi je v pogovoru omenila, da je tudi letos pričakovala še kakšno skrito presenečenje. Priznam, da mi je kar malo zakurilo »pod streho« ...
Da ogenj ne ugasne, redno nalagajmo polena
Moj mož vsako jutro vstane prvi in zakuri v kaminu. Ko ostali počasi prilezemo iz toplih postelj, nas tako v dnevni sobi vedno pričaka topel prostor. Potem skupaj zmolimo ob adventnem venčku, mož se odpelje v službo, otroci odidejo v šolo, sama pa pospremim v vrtec najmlajšega. Ker večino časa delam sede za računalnikom, me hitro začne zebsti. Zato moram skrbeti, da v kamin pravi čas položim novo poleno.
