Delo, delo, delo … pa je dneva konec

Marta, Marta!

Najbrž vsi poznamo ta svetopisemski odlomek. Spomnimo: Jezus pride na obisk, Marija sede k njegovim nogam in posluša njegove nauke, njena sestra Marta pa pridno streže. Povsem v skladu s človeško logiko je, da se Marti zdi nepravično, ker ji Marija ne pomaga, zato jo zatoži Jezusu in ga celo pozove, naj ji vendar kaj reče. A glej ga, zlomka, Jezus jo v svojem slogu polije z mrzlo vodo, ko ji poočita: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.« (Lk 10, 41-42)

Delo in duhovnost na tehtnici življenja

Prav zlahka si predstavljam, kako Jezus danes hodi po mestnih ulicah, ljubeče potreplja po rami mimoidočega, ki hiti, prilepljen na telefonski zaslon, ga pogleda v oči, ki se le stežka odtrgajo od telefona, in reče: »Janez, Janez, skrbi in vznemirja te veliko stvari.« Nato gre v nakupovalni center in prime za roko gospo srednjih let, ki mrzlično nalaga stvari v voziček: »Mojca, Mojca …« Tako hodi naokrog in nagovarja: »Miha, Miha …«, »Lojzka, Lojzka …«, »Cene, Cene …«

Da ne bo pomote – delavnost in skrb sta v vsakdanjem življenju nujno potrebni in pozitivni vrlini. Ne le, da nam omogočata dostojno življenje in preživljanje družinskih članov, tudi osrečujeta nas, saj se počutimo koristni. A kaj ko se teža na tehtnici dela in skrbi na eni strani ter časa za duhovnost na drugi vse prevečkrat prevesi na prvo stran.

Delo, delo, delo … pa je dneva konec

Vsakdanja skrb in delovna rutina sta neizogiben del življenja, včasih pa si skrbi še dodatno naložimo. Midva z možem si jih nalagava (tudi dodatno) iz dneva v dan, tako da me večkrat vpraša: »Kdaj se bomo pa mi ustavili?« Mož je redno zaposlen za osemurni delovni čas, vendar se nemalokrat zgodi, da opravi kakšno stvar za službo doma, tudi zvečer, ko bi se raje stisnil k ženi. Jaz pa sem samostojna podjetnica z norimi idejami, ki jih uresničujem takrat, ko je možnost, in v tolikšni meri, kot je le mogoče (da lahko sploh plačam prispevke in kaj malega ostane).

Duhovnost postaja zreducirana v na hitro prebrane odlomke iz Svetega pisma, med katerimi bralec pogosto zaspi, molitve v avtu in »bogžegnaje« pri kosilu. Priznam, čeprav me je sram – za tale članek si več kot pol leta nisem vzela časa. Potem je tu še domača kmetija, katere število živalskih članov se povečuje skorajda na mesečni ravni, skrb za otroke in vožnje na dejavnosti – pa je dneva konec.

Ali znamo sesti k Jezusovim nogam?

In zvečer se oglasi tisti Jezusov glas, ne očitajoče, ampak ljubeče: »Polona, Polona …« Ga slišim? Seveda ga, ampak vprašanje je, če ga tudi upoštevam. Vse prevečkrat mu odgovorim: »Ja, Jezus, saj vem, ampak, glej … samo še to naredim, saj veš, da je nujno … pa saj vem, da ne boš zameril …«

In seveda mi Jezus ne zameri, saj sedenje pri njegovih nogah ne sme biti na hitro oddrdrana molitev, ampak prijeten klepet s starim prijateljem, ki naj bi bil opravljen z veseljem v srcu. On ve, da mi bo to prineslo notranji mir in resnično srečo. Želi, da bi naša družina imela kaj od življenja. Da ne bi samo garali, ampak tudi živeli. Da bi znali kdaj sesti k njegovim nogam in si izvoliti najboljši delež, ki nam ne bo odvzet.

---

Foto: Canva