“To bi moral prebrati vsak, ki jamra!”

, ,

V sredini decembra je umrla moja teta Milka. Milost mi je bila dana, da sem se lahko poslovila od nje malo pred njenim odhodom v večnost. Sestrična me je tedaj zaprosila, naj ji napišem besede v slovo.  Čeprav nimam izkušenj s poslovilnimi govori, sem pristala. Ponudila mi je priložnost, da povem, česar nikoli nisem izrekla teti osebno. Ker sem tako kot ona odrasla v okolju, kjer se čustev pač ne izraža in razkazuje. Kjer se ne razpreda o sočutju, žalosti, nemoči in krhkosti kot tudi ne o občudovanju, hvaležnosti in naklonjenosti.

Ko je tekst prebrala hčerka, je, čeprav je poznala ključne mejnike tetinega življenja, pretresena zamrmrala: »Moj Bog, kakšno strašno življenje! To bi moral prebrati vsak, ki jamra!« Osupnila sem. Tetino življenje se mi nikdar ni zdelo strašno, zgolj tako, kot pač je in mora biti. Tako sem jo namreč videla pričevati o njem.

Od varnega zavetja družine do nacističnega nasilja

Rodila se je leta 1928, v času, ko se je začenjala svetovna recesija, ki je življenje v skromnih cerkljanskih grapah naredila še trše in zahtevnejše. Rastla je v varnem zavetju družine na manjši kmetiji. Tretjerojenki z dvema starejšima sestrama sta se v desetletju pred vojno pridružila še dva mlajša brata.

Njena trdna, stvarna mama je bila središčni steber kmečke družine. Oče pa njeno nasprotje; izučen čevljar je bil svetovljan, poliglot in hazarder, ki je zaslužek večinoma sproti zakvartal. A ko je bil prisoten, je bil skrben in ljubeč oče svojih otrok, ki so ga oboževali. V obdobju vzpenjanja fašizma je iznad čevljarskega kopita in drete učil svoje otroke branja in pisanja v slovenščini. V italijansko šolo so tako pri šestih letih vstopili opismenjeni v slovenskem jeziku. Branje, petje in molitev so bili del vsakdana in so jih zasidrali v vero ter ljubezen do maternega jezika in rodne zemlje.

 

Fašizem je v njih podžigal goreče domoljubje, zato ob izbruhu druge svetovne vojne ni bilo dvoma, katera stran je prava. Ne za očeta in ne za hčere. Njihova dejavna vključitev v narodoosvobodilni boj je zahtevala nepojmljivi davek. Ofenziva na partizansko ozemlje junija 1944 je šestnajstletno Milko osebno in njeno družino za vselej zaznamovala. V nekaj dneh strahotnega nacističnega nasilja je v požigu domačije izgubila dom in dvajsetletno sestro, umorjen je bil njen ljubljeni oče. Milka je ob posegu od zgoraj in v hipnem navdihu modrosti, spojenim z izjemnim pogumom, uspela zbežati s konvoja, namenjenega v uničevalna taborišča.

V iskanju boljšega življenja

Konec vojne je sicer prinesel olajšanje, na pogorišču domačije pa so se v pepel sesule tudi Milkine sanje o nadaljevanju šolanja. Iz ničesar je bilo treba postaviti nov dom za vdovo s petimi otroki. Dva meseca po družinski tragediji se je namreč rodila njena najmlajša sestra. Svoboda je prinesla tudi ljubezen. Milka in Janko sta boljše življenje poiskala v Idriji, kjer je Janko postal rudar, Milka pa je svoje moči vpregla v delo na mali kmetiji. Za gradom, v značilni rudarski hiši, kjer sta preživela preostanek življenja, so se jima rodile tri hčerke. Ko so hčere počasi odhajale, je z veseljem opravljala delo snažilke v vrtcu čez cesto. Z upokojitvijo pa so prišli tudi njeni trije vnuki. Zanje je imela zdaj čas, ki ji je ob vsakodnevnem trdem delu primanjkoval pri odraščanju hčera.

Nato so se začenjale izgube

Najprej je umrl njen mož Janko. Za njim je izgubila oba mlajša brata ter starejšo sestro. Vzajemna medsebojna naklonjenost Milkinih sorojencev je preživela vse življenjske preizkušnje. Čudilo nas je, kako so se drug o drugem izražali z izbranimi besedami. Kot bi jih globoko zaznamovalo spoznanje, da življenje vsakega od njih nikakor ni samoumevno. Najtežja Milkina izguba je bila neusmiljena in nerazumljena bolezen ter smrt najstarejšega vnuka Markota.

Kljub pešanju zdravja je tudi v starosti ostajala v svoji hiši Za gradom, njeni bližnji pa so ji prinašali družbo in poskrbeli za vse, česar ni več zmogla sama. Tako kot že celo življenje, jo je zanimalo veliko različnih stvari; rada je gledala šport, izobraževalne oddaje, se navduševala nad daljnimi kraji in zgodbami, ki so jih z njo delili obiskovalci. S svojo radovednostjo, naravno bistrostjo in prizemljeno modrostjo je davno presegla manjkajočo formalno izobrazbo, čeprav jo je neuresničena želja po njej spremljala vse življenje.

Radoživa, kakršna je vselej bila, je ostajala vse do usodnega padca, ki jo je preko bolnišnične oskrbe iz hiše Za gradom odpeljal v dom. Tam je počasi počasi pričela odhajati in nazadnje po prejemu maziljenja in popotnice tudi mirno in spokojno odšla k svojemu Stvarniku. Obkrožena z vsemi, ki jih je najbolj ljubila, ki so jo najbolj ljubili.

Milka je bila srce hiše Za gradom, kjer se vrat ni zaklepalo

Pri njej so sorodniki, prijatelji in znanci, čakajoč na uradne ure idrijske občine, odprtje zdravniških ordinacij ali obratovanje trgovin, prišli posedet k Milki. Sosede iz Žabje vasi so, namesto po cesti pod hišo, šle kar skozi hišo, da so rekle nekaj besed z Milko. Nihče se nikoli ni vprašal, če ima Milka čas, če ni morda izgorela od fizičnih naporov in skrbi, če ji je odveč.

Ker je bila preprosto tam in razpoložljiva.

Njeni gostje, ki so dobili kavo, kaj za pod zob in morda prenočišče, so bili, ne glede na to, ali je šlo za sorodnike, komajda znance ali politične veljake, vsi deležni enako toplega sprejema. Pod streho hiše Za gradom je marsikdo dobil začasni dom in bil sprejet kot del družine.

Zgodba Milkinega življenja je preprosta

Nič, s čimer bi se postavljal, kar bi izpostavljal, objavljal, všečkal. Ob njej si se preprosto počutil dobro, sprejeto.

Potem, ko je v vsej grozljivi resničnosti svoje mladosti izkusila, da življenje ni samoumevno, ga je zgolj živela. Iz koraka v korak, iz dneva v dan je počela tisto, kar je bilo potrebno in prav, hvaležna za vse lepo, sprejemajoč hudo. V služenju drugim, nikdar izpostavljajoč sebe. Ne vem, če se je spraševala o smislu življenja. Mislim, da se je do obisti zavedala njegove podarjenosti in iz tega živela ter tako pričevala o njegovem smislu.

Helena Podgornik


Foto: Canva

3 komentarjev
  1. Aleš Čerin says:

    Ivan, hvala, ker si zapisal še prvi del. Šele sedaj sem se lotil brati tega nadaljevanja. Saj si ti tisti Ivan s katerim smo bili skupaj v Medžugorju?

    Odgovori
  2. Aleš Čerin says:

    Hvala za to pričevanje. Po Idrijsko-cerkljanski poti sem hodil deset dni. In občudoval te bregove, grape, doline in ljudi v njih. Tudi sam sem opazil, ko sem se spraševal zakaj se v teh krajih tako dobro počutim, da v teh krajih ljudje ne jamrajo. Pika.

    Takole sem zapisal: “Srečal sem kar veliko ljudi, ki so v vročini poletnega avgusta delali na poljih, v gozdovih, okoli svojih hiš. Prijazni domačini so me pogosto povabili v zavetje svojih domov, kjer sem lahko prespal, se osvežil in nahranil. Pogovori o življenju ljudi v teh krajih so včasih tekli pozno v noč. Tako sem počasi spoznaval usode ljudi v teh krajih in začutil njihovega duha. Opazil sem, da tu ljudje ne jamrajo, se ne pritožujejo in ne jadikujejo. Ni pesimizma in črnogledosti, pač pa se tu ljudje borijo za svoj obstoj. Tu ljudje ne čakajo na pomoč, pač pa si, kolikor le morejo, pomagajo sami. Tako kot so vajeni od svojih prednikov.” Več: https://preprostost.si/2018/06/22/nic-jamranja-na-idrijskem-in-cerkljanskem

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja