Praznični december je res prazničen že na samem začetku. God svetnika Nikolaja, ki nam je bolj domač pod nazivom sv. Miklavž, resnično najtežje in z največjim navdušenjem pričakujejo prav otroci. To za najine še kako drži. Letos so mu pisali že sredi oktobra, skupaj z mojo ženo.
Ko bi me mož letos le presenetil …
Žena si je letos zaželela nove škornje za na vrt ter domače piškote (z izrecno predpisanim poreklom 😊). Kaj kmalu je ugotovila, da ji bo najstarejši sin odstopil škornje, saj so njemu že premajhni. Torej sv. Miklavžu ostanejo le še domači piškoti. To pa res ne bi smela biti težava.
Že nekaj časa vem, da je ženin jezik ljubezni sprejemanje daril (po avtorju G. Chapmanu). Potrudil sem se in svetniku dopisal še dodatno porcijo domačih piškotov. Bili so lično vloženi v novo, namensko posodo. Pa zraven okusen čaj za hladne zimske dni ter bio oreščke.
Pa je prišel tisti težko pričakovani šesti december, ki se je pri nas začel kmalu po tretji uri zjutraj … Ja, otroci res znajo pričakovati. 😊 Tudi žena je bila vesela vseh dobrot, ki jih je prejela. Zvečer pa mi je v pogovoru omenila, da je tudi letos od sv. Miklavža pričakovala kakšno skrito presenečenje.
Priznam, da mi je kar malo zakurilo »pod streho«. Kaj naj bi ji pa poleg vsega omenjenega še moral prinesti?
Ali se ni(sem) dovolj potrudil že z vsemi temi dodatnimi darili, ki sploh niso bila napisana? Res je ne razumem …
Izraziti najina pričakovanja je včasih trd oreh
No, ko sem se v mislih malo pomiril, sva si lahko povedala najina pričakovanja. Jaz sem se počutil nekako nesposobnega, nepotrjenega … Mož, ki ne zna ustreči ženi. Meni darila ne pomenijo prav veliko, zato sem tudi z majhnim oz. skromnim kaj hitro zadovoljen (moj jezik ljubezni so besede potrditve). A darila navadno kupujemo za druge, ne zase …
Ženina pričakovanja pa so drugačna. Materialna vrednost darila ji ne pomeni prav dosti, bolj pomembna ji je njegova izvirnost. Na meni je, da ji znam prisluhniti (tj. ugotoviti, kaj je tisto, ki jo resnično preseneti, razveseli, obogati) in ji odgovoriti v njenem jeziku ljubezni. Teoretično mi je jasno, praksa pa šepa. 😊
Ženina pričakovanja pa so drugačna. Materialna vrednost darila ji ne pomeni prav dosti, bolj pomembna ji je njegova izvirnost.
Kako bomo pa letos praznovali?
Na enemu izmed najinih sprehodov sva odprla pogovor o pričakovanjih za letošnje Božične praznike. Na primer, kako bomo pokadili hišo, koliko časa bomo namenili postavljanju jaslic, kam/kdaj k polnočnici, h komu bomo šli voščit praznike in h komu letos ne … Zdi se nama pomembno in potrebno, da si izraziva pričakovanja in tako lažje uskladiva najine različne želje in potrebe. V nasprotnem primeru je scenarij poznan: slaba volja oz. »razkol« že na sam božični večer.
Zadnja leta izkušam (oz. izkušava), da je lepota praznikov sorazmerna s pripravami. Bolj ko nas ujamejo nepripravljene, hitreje gredo tudi mimo nas. In kristjani smo res obdarjeni: adventni čas pred Božičem, postni čas pred Veliko nočjo, devetdnevnice pred drugimi večjimi prazniki … Imamo res veliko priložnosti za pričakovanje. In za pripravo!
Tudi letos še nismo vsega zamudili. Še imamo na voljo nekaj dni, da počistimo v lastnih hlevčkih in naredimo prostor malemu Jagnjetu.
Naj nam Novorojeni prinese obilo blagoslova v medsebojne odnose, veselja ob skupnem preživljanju praznikov in trdnega zdravja tudi v prihodnje.
Foto: arhiv družine Čelik
