Med prazniki naj bi se družina zbrala na kupu, se družila med seboj in se sproščeno in iskreno pogovarjala. Drži? Pa vendar marsikje temu ni tako. Na žalost te popolne slike nikoli nisem občutila in imam velik cmok v grlu, ko razmišljam o tem. Vse te romantične predstave o idealnih in iskrenih odnosih v meni prebujajo tesnobo in strah.
Pri mizi s figo v žepu
Letos se pripravljamo na zakrament svete birme. Redno smo obiskovali velikonočno bogoslužje. Hči je bila navdušena, ker je bila pri svetih mašah z babico, njene oči so sijale. Bila je tako srečna. Mož je sodeloval pri velikonočnih obredih. Vendar se zaradi razdorov v razširjeni družini ne moremo poenotiti in kadar se dobimo skupaj na kavi ali čaju, sedimo pri mizi s figo v žepu. Ni iskrenosti in pristnosti, ni tistega občutka, ko se za mizo počutiš popolnoma sprejetega, točno takšnega, kakršen si. Kot da ne zmoremo odvreči vseh mask, ki jih nosimo v vsakdanjem življenju.
Tista prevara ni bolela le njiju
Letos sem se v času velike noči še posebej slabo počutila. Kljub temu da vem, da je moj ljubi Jezus trpel za nas na križu in nato vstal od mrtvih, nekako ne dojamem globine tega dogodka … Kličem te, Jezus, pridi v moje srce! Želim si globljih in pristnih odnosov v razširjeni družini in ne nesmiselnih pogovorov in nelagodja.
Ko je dedek prišel na nenapovedan obisk ravno v času, ko smo se pripravljali na velikonočni »žegen«, je najstarejša hči izlila nanj vso svojo potlačeno jezo, ki jo je do sedaj zadrževala zase. Dedek je pred petnajstimi leti zapustil babico in živi z drugo partnerko. Hči je bila takrat še majhna in teh odnosov ni razumela, sedaj pa je dovolj stara, da je sama dojela, kako boleča je prevara in verjamem, da je svojo ljubljeno babico hotela zaščititi. Dedek je seveda odreagiral otročje in brez besed odšel. V naši hiši je zavladala tišina, sama nisem vedela, kako odreagirati, ker nisem hotela prizadeti hčerke, po drugi strani pa mi je bilo za dedka žal. Objela sem jo in ji rekla, da jo razumem.
To me je zelo pretreslo!
Nato smo šli na blagoslov velikonočnih jedi. Duhovnik je v pridigi povedal nekaj, kar me je zelo pretreslo. Ko je papež na veliki četrtek v italijanskem zaporu zapornikom umival noge, se mu je eden od zapornikov posmehoval, češ kaj se gre. Ko pa je papež kljub bolečinam v svojih kolenih noge umil tudi temu grešniku, je le-ta zajokal. Ker je v papežu prepoznal človeka, ki odpušča, ne glede na to, kako veliki grešniki smo. Je le preprost človek. Takrat se je v meni nekaj zganilo. Dojela sem, da je potrebno odpuščati. Samo tako lahko živimo naprej, v slogi, v miru s samim seboj in svobodno.
Ko smo se peljali domov, sem hčerki predlagala, naj se dedku opraviči. Ne zato, ker bi jo obsojala, temveč zato, da ji bo lažje. Beseda oprosti je tako lepa in kratka, pa jo vendarle tako težko izrečemo. Samo odpuščanje nas pripelje iz okov lastne kletke. To je pravi Božji blagoslov.
Foto: Canva, vaticannews.va
