Bog zna iz razbitin sestaviti čudovite stvari

Frančiška se je rodila leta 1900 v trdni kmečki družini kot ena mlajših izmed štirinajstih otrok. Že mlada se je preselila z domače kmetije na bajtarijo v Žabže, na dom svoje ljubezni.

Njen mož Franc je bil za tiste čase in tiste kraje pravi svetovljan. Bil je izučen čevljar, veseljak, muzikant, v svoji okolici je zelo izstopal. Njegova slabost so bile karte. Letni zaslužek je izpuhtel v gostilni na poti z tržnice do doma. Njegov nemirni duh je družini nakopal prenekatero skrb in problem. Med vojnama je bil dvakrat v Ameriki. Ni kaj prida zaslužil, spoznal pa je svet, se naučil treh jezikov in dobil za tiste čase neverjetno širino duha.

Očeta nista mogla poznati

Povsem se je zavedal nevarnosti in grožnje fašizma. Bil je med prvimi daleč naokoli, ki je z znanjem in poznavanjem razmer v svetu začel pridobivati ljudi za slovenstvo. Družina mu je rasla in njegove tri hčere ter najstarejši sin so bili že kot otroci opismenjeni in poučeni, še preden jih je ujela fašistična propaganda v takratni šoli. Mlajša dva, moj oče in najmlajša hči, pa ga žal nista imela možnosti poznati. V prerosnih letih sta postala siroti. Žrtve nepopisnega zločina, krutosti umirajoče fašistične zveri, ki je v zdihljajih druge svetovne vojne poleti 1944 morila po Cerkljanskem.

Aktivna drža Franca in Frančiške za slovenstvo, proti fašizmu, ni ostala neopažena. V maščevalnem pohodu se je nemška vojska spravila na Frančiškino družino. Mož je padel v partizanih, najstarejša hči je umrla mučeniške smrti v plamenih rojstne hiše, drugo hčer pa so odpeljali v taborišče. Slednja je v trenutnem navdihu in neverjetnem pogumu med postankom ušla s tovornjaka in izginila v neprehodne grape. Frančiška pa je bila visoko noseča, z preostalimi otroki se je skrila pri znancih in rodila zdravo deklico – vse to manj kot v enem tednu. Izgubila je dom, moža, hčer, za drugo pa ni vedela, da se je rešila.

Kako je uspela preboleti

Ko so vojaki odšli, se je vrnila na svoj dom in z nepojmljivo vero držala družino skupaj in začela graditi požgan dom, grob svoje najstarejše hčere. Frančiška je z neskončnim pogumom in slepo vero vlekla voz življenja naprej. Ranjena družina si je opomogla, požgan dom so obnovili, družina je rasla, mladi rod je prevzel pobudo in krog življenja se je zavrtel znova.

Nikoli ni tarnala, nikoli potožila za možem, za hčerjo, svojo bol je zaklenila globoko vase. Kaj je v resnici preživljala in kako je uspela preboleti tako strašne rane, lahko samo slutim.

Mene je babica imela posebej rada. Rad sem bral, se z njo pogovarjal in kot fantič radovedno spraševal vsemogoče. A o polpreteklih dogodkih moje »mati«, kot sem ji pravil, nisem izvedel ničesar.

Otroškemu ušesu in očesu ne uide nič

Pri naši hiši se ni smelo igrati kart, tudi črnega Petra ne. Ožgan tram na podstrešju, spominska plošča na hiši, nerazumljiva spomenica na steni. Pa dogodek, ko je moja ljuba mati iz hiše napodila lokalnega partijskega veljaka z tako ihto, da sem obnemel. Pa domača imena, za Peklom, Krivica … Nekaj v meni ni dalo miru, vedel sem, da se skriva strašna resnica.

Na drugi strani pa komunistična propaganda, slava partiji, osvobodilna fronta. V otroškem navdihu sem na hlevska vrata napisal OF. Edino takrat me je mati udarila z palico. Zakaj? Zakaj ni nihče iskal krivcev, ko pa se je vedelo toliko stvari. Zakaj tak bes nad lokalnim političnim veljakom. Zakaj?

Toliko stvari bi jo vprašal

Žal moja mati ni doživela rojstva nove države – umrla je, ko sem bil še dijak. Toliko stvari bi jo rad vprašal, toliko stvari povedal. Kaj vse je vedela, kolikim je odpustila, katera bol jo je najbolj bolela … Kako je odpustila tujcem, ki so ji zažgali hišo z hčerjo vred, tujemu vojaku, ki je ubil njenega moža? Kako je lahko odpustila? Kako pa domačinom, ki so stvari prijavili, izdali, omogočili? Kako je dosegla, da je maščevalnost ni razžrla, da se groza ni preselila v nedolžne otroške duše, ko nas je vzgajala?

Pa vendar je na teh temeljih zrasla velika družina

Takrat, ko je bila še živa, se tega nisem zavedel. Sedaj, ko precej dobro poznam okoliščine, se mi zdi njena drža še toliko bolj svetniška. Bog zna iz razbitin sestaviti čudovite stvari. Tudi v tej zgodbi je tako.

Iz temeljev, ki sta jih postavila Frančiška in Franc, je zrasla velika družina. Tudi neslutena krutost in trpljenje nista mogla zatreti semena ljubezni in poguma, ki sta ga zasejala. Danes nas je preko 100 ponosnih naslednikov njene/njune ljubezni.

Ivan Mavri

---

Foto: arhiv družine Mavri (1.), Canva (2., 3.)
Povezan članek: “To bi moral prebrati vsak, ki jamra!”