Bil je tisti dan v mesecu, ko se sreča naša zakonska skupina. Kot je navada pri DiŽ-evih skupinah, smo si podelili vtise minulega meseca. Ko je prišla vrsta na naju, me je žena dregnila, pa sem rekel: »Mesec je minil, kot bi mignil. Bil je tako dolgočasen, da se pri najboljši volji ne spomnim nobenega omembe vrednega dogodka, ki bi ga lahko podelila.«
Sledilo je začudenje
“A to je Franci, ki piše članke za DiŽ-evo spletno stran?” Včasih se mi nič ne dogaja. Res ni nujno, da je življenje nabito z neprestano akcijo. Lahko je tudi samo mirno, brez pretresov. Verjetno se strinjate, da je včasih prav blagodejno imeti miren mesec, pa čeprav je dolgočasen. Mogoče ima kdo, ki bere moje članke, občutek, da je življenje z mano zanimivo in zabavno. Moja žena je prva, ki lahko to zanika. Drugi pa so najini otroci. Vsi skupaj lahko potrdijo, da v bistvu sploh nisem tako zabaven tip. Bolj zatežene sorte sem in življenje z mano vsekakor ni pravljica.
Moje življenje so zaznamovale razne bolezni. Revmatizem, kronično vnetje črevesja, … Pustile so posledice. Imam ukrivljeno hrbtenico in umetne kolke. Ker sem že prav lepo osivel in zaradi umetnih kolkov hodim počasi kot raca, že od daleč dajem videz ponižnosti in poduhovljenosti.
Manjka mi samo še meniška kuta in bi bil prava podoba svetnika.
Kamuflaža za skrivanje v jagodah
Se spomnite filma Ime rože (The Name of the Rose, 1986)? Kup menihov, eden grši od drugega. Maskerji so se odlično potrudili, da so jih prikazali kot dovolj groteskne pojave. Z mano pa maskerji sploh ne bi imeli težav. Imam tako »lepo« kožo. Naj ponazorim: pri vojaški kamuflažni barvi gre za prepletene proge v zelenih in rjavih odtenkih, da se človek lažje skrije v gozdu. Koža na mojem obrazu pa očitno misli, da se bom skrival v jagodah, zato je pogosto lisasta v vseh možnih rdečih odtenkih.
Pred kakšnimi dvajsetimi leti sem po dolgem čakanju le prišel do malo bolj priznanega dermatologa. Po vrsti kremic in žavb me je na koncu terapij potolažil, da so moje težave s kožo povezane s stresom. Da se bo vse umirilo, ko se bom tudi sam umiril, najkasneje pa takrat, ko se bom upokojil. Bojim se, da se je motil. Namreč, upokojil sem se, moja kamuflažna barva za skrivanje v jagodah pa se še vedno pojavlja. Ampak v vseh letih sem se navadil in se ne prestrašim več, ko se pogledam v ogledalo.
Moram priznati, … pogrešam ženo
Pravzaprav sem si zadal, da se bom sedaj, ko sem upokojen, lepo umiril, hranil mačke in pometal okoli hiše. Zjutraj prebral svetopisemske odlomke in njihovo razlago v Besedi med nami. V hiši premaknil kakšno stvar, da bo videti, da sem hotel nekaj pospravljati. Skuhal kosilo in upal, da bo užitno. Na tem mestu moram priznati, da se še vedno nisem navadil dobro kuhati. Uspešno sem sicer prešel fazo, ki se ji v kulinariki reče zažgano in neužitno. Trenutno sem še v fazi, ki se ji reče užitno.
Zdaj je molitev pred jedjo res molitev, ne pa goreča prošnja, da se ne bi zastrupili.
Si pa srčno želim, da bom nekoč dosegel fazo, ki se ji reče okusno. Saj se trudim! Oni dan sem skuhal repo. Bila je tako kisla, da bi še cviček bil sladak. Drugi dan sem poskusil z zapečenim fižolom. Omako sem malo preveč solil. Eden od sinov je rekel, da ima soli za ves teden dovolj. Pa sem se skušal izgovoriti, da je bila sol blagoslovljena. Skratka, pogrešam ženo, ki je medtem v službi; ona bi popravila moje kuharske napake.
Težko bi si želel še kaj več
Predvsem si želim miru. Nekega ustaljenega reda, brez pretresov. Ne potrebujem nobene akcije, nobenega divjanja. Ko sem bil še v službi, sem domov grede skočil še v trgovino in nakupil potrebno; žena mi je samo listek napisala. Zdaj nakupujeva skupaj, enkrat tedensko.
Groza, kako je lahko nakupovanje naporno! Mislim, poln voziček, pa še kaj pozabiva.
Zato sem zadovoljen, če imam dolgočasen mesec. To pomeni, da me težave, bolečine, bolezni in nepredvidene okoliščine niso preveč težile, da se z ženo nisva skregala in da je z otroki vse v redu. Težko bi si želel še kaj več.
Foto: Canva
