Družina in dom
O moškem ponosu, delovnih navadah in točki »dovolj«
Doba, v kateri živimo, je neusmiljena do družinskega življenja. Delo, s katerim preživljamo družino, ima lahko veliko težkih obrazov. Deljen delovni čas, raztegnjen v pozno popoldne, da ostane manj časa, ko je družina skupaj, pa izkoriščanje delavcev, nalaganje vedno večje količine dela, da je človek, ko pride končno domov, do konca izmozgan in za nobeno rabo več ...
Ali sem (tudi skozi delo) ljubil?
Med poletnimi počitnicami sem očeta večkrat spremljal pri delu. Bil je pleskar. Naučil me je dobro zaščititi vse robove in površine, da bi lahko dobro prepleskala stene. Vendar ni šlo le za opravljeno delo. Šlo je za veliko več ...
Recept za čarobne praznike
S prazniki nimam sreče. Bili so časi, ko sem se praznikov bal, ker me je kljuvala misel, le kaj bo pa tokrat narobe. Da smo se včasih skregali, je bil še najmanjši problem. Kar nekaj praznikov smo namreč obeležili z obiskom urgence; običajno je kaj zvilo tasta, pa tudi tašča ni veliko zaostajala, če omenim samo nekatere priložnosti. Bili smo naravnost srečni, če je bil kdo od domačih samo prehlajen ...
Moj otrok noče k maši … Še 4 predlogi!
Ko otroke poslušamo in predvsem, ko jim pritrdimo, da so določene stvari pri maši dolgočasne oziroma nerazumljive tudi nam odraslim, otrokom pokažemo, da so slišani, razumljeni. Če jih sprejemamo takšne, kot so, delimo Očetov zgled. Pri pogovoru z otroki so nam lahko naslednja vprašanja ...
Moj otrok noče k maši – kaj naj naredim?
Za družine z otroki so nedeljska jutra velikokrat prava drama, v katerih se odvija mnogo bojev. Najstnik noče k maši in od jeze loputa z vrati, mož previja najmlajšo, žena teka po stanovanju in zbira »zakmašna« oblačila, dvoletnik kriči, da se ne more obuti. Ko že vsi sedijo v avtu, zmotno mislijo, da so zmagali. Komaj speljejo, se dva izmed otrok stepeta, najstnik pa z največjim veseljem pristavi, kako je vse v povezavi z vero bedno in brezveze ...
V kaj vlagam? Zima prihaja!
Pred 30 leti sem prišla za »ta mlado« v hišo moževih staršev. S pomočjo obojih staršev sva si zgradila stanovanje v mansardi hiše. To naj bi bila začasna rešitev, dokler ne bova sezidala hiše v mojem domačem kraju, kjer so mi starši podarili zazidljivo parcelo. Minil je dan, mesec, leto … Rodila se je hči, kmalu nato še sin. O najini hiši ni bilo ne duha ne sluha ...
Moj kozarec potrpežljivosti
Bilo je nekega jutra. Poklicala me je sestra in pogovor začela z: »A se je že razbil?« Jaz zaspano: »Kdo? Kaj? Razbil?« In ona dalje: »Ja kozar'c!« Vsako jutro se človek zbudi s polnim kozarcem potrpežljivosti. Nekateri imajo tovarniške nastavitve, nekateri so ga nadgradili z dobrimi varnostnimi sistemi, nihče pa nima plastičnega. Čisto vsi imamo steklene. Torej se lahko ne le spraznijo, ampak tudi razbijejo ...
Najinih 40: delati dobro in dobro delati
Najino skupno življenje lahko primerjava ali se celo poistovetiva z Izraelci, ki so po izhodu iz Egipta 40 let tavali po puščavi. Njihova pot ni bila tako dolga, pa vendar so rabili 40 let. Očitno človek rabi toliko časa, da pride do spoznanja in da lahko sprejme svoje življenje takšno, kakršno je ...
Zatreskal se je v njen glas preko CB radijske postaje in jo osvojil!
Irena in Damjan, kje in kako se je začela vajina skupna zgodba? Spoznala sva se preko CB postaj. Enkrat me je preko te postaje slišal pri bratrancu in hotel govoriti z mano. Tako sva se začela pogovarjati. Damjan je postajo od bratranca tudi odkupil in me začel osvajati. Kar nekaj časa sva komunicirala preko postaj, ne da bi se sploh videla v živo. Ko sva se prvič dobila, je prišel pome dolgolasec z ladjo ...
