Zakon je čudovita stvar. Ko se poročiva, sanjariva o skupni prihodnosti, ko sva vzhičena nad rojstvom otrok, ko napredujeva v službi in se veseliva uspehov drug drugega, o ja. Ampak tam nekje čez zadnja vrata se v zakon slej ko prej priplazi tudi rutina, razočaranja drug nad drugim, prepiri, stare rane, ki se ne zacelijo, in prastari vzorci, ki jih vlečeva še iz primarne družine.

Mineva šest let od kar sva šla, še kot fant in dekle, po prvih skupnih nakupih za čisto svoje stanovanjce. Spomnim se, kako zaljubljeno sva hodila od trgovine do trgovine in iskala osnovne potrebščine, od pralnega stroja do posteljnine. S študentskim proračunom, kakopak!