Po desetletju aktivnega izpopolnjevanja na delovnem mestu bi lahko rekel, da sem se nekaj (malega) pa le priučil, spoznal, odkril, izboljšal … Pri vsem tem seveda ni šlo brez poučnih lekcij. Bi lahko kaj podobnega rekel tudi za najin zakon, ki letos prav tako šteje 10. leto?
Najin nahrbtnik
V najin zakon sva pripotovala vsak s svojim »nahrbtnikom« (tolažim se s tem, da pri tem nisva izjemi oz. da se nahrbtniki nas zakoncev najbrž razlikujejo le po »kilaži« ?). Po vseh teh letih skupne hoje, nahrbtnika še zdaleč nista prazna … včasih iz kakšnega še prav pošteno zasmrdi. Iz mojega na primer, še pogosto zaudarja po jezi, trdosrčnosti, egu … Imam občutek, da se vsebina prazne precej počasi.
Različna
Kljub omenjenim letom skupnega življenja, sva si v marsikateri stvari (še) tako različna, kar prej nisem niti opazil. Na marsikatero stvar imava različna pogleda, in posledično se včasih težko uskladiva. Naj konkretiziram s primeroma:
Gremo na kopanje k reki, kjer so, med drugimi, tudi mladi fantje. Slednji pečejo hrenovke, kakšnega spijejo in tudi pokadijo. Ženi se vse skupaj zameri, in sicer zaradi strahu, da se bodo česa podobnega »nalezli« tudi naši fantje. Težje pa opazi, kako najini otroci uživajo ob skakanju v vodu, metanju žabic … in da so lahko prav tisti fantje dobro izhodišče za naš pogovor (o vzgoji).
Ženo težko »prepričam«, da gremo tudi naslednjič na isto lokacijo. Težko mi je razumeti, da ni pripravljena narediti koraka naprej, stopiti izven njene »zaparkiranosti« v strahovih in vzorcih njenega otroštva, gledati skozi prizmo otroškega veselja.
Najmlajšega pripravim za večerno spanje. Zgodi se, da se tistikrat pogosto zbuja in joka. Večkrat ga obiščem, tolažim in uspavam. Po nekaj ponovitvah se mi pridruži še žena in poprosi, če ga lahko uspava še ona. Meni zavre (misleč, da ga nisem sposoben pomiriti in uspavati)! Namenim ji grd pogled, jo mogoče celo odslovim ali pa izrečem nekaj neprimernih besed.
Vem, od kje izvira ta moja trma, jeza, ego (»saj lahko sam« oz. »moram sam«) … toliko sem že prekopal moj »nahrbtnik«. A narediti naslednji korak in prestopiti te okove, te vzorce … to je zame zid, ki ga le redko uspem preplezati in videti svet preko njega.
Tisti stavek »… nista več dva, ampak eno meso …« (Marko 10,8) se v takšnih situacijah zdi skoraj nemogoč. Kako naj imam ženo rad, kako naj jo ljubim, če pa dregne ravno tam, kjer ve (ali pa vsaj mislim, da bi morala) da sem šibek, da me spravi na obrate.
To je proces
Zgolj s svojimi močmi in znanjem tega zidu prav gotovo ne bom zmogel vsakič (znova) preplezati. Kar pa je v moji moči je to, da mojo (in najino) šibkost vsakič znova izročam Gospodu … saj brez njega ne morem ničesar storiti (Janez 15,5). On ve za vso vsebino mojega nahrbtnika, saj me pozna, še preden me je upodobil (Jeremija 1,5).
Pretekle izkušnje pričajo, da se takšne spremembe ne dogajajo čez noč. To je proces, pri katerem se morata srečati srce (duša) in um (možgani) … sprememba se mora zgoditi na vseh nivojih človekove biti, začenši v srcu!
V dobrem in slabem
Ko mi bo žena naslednjič stopila na »žulj« in ko mi jo bo težko imeti rad … takrat bi bilo prav, da se spomnim, kar sem obljubil pred 10. leti: »Jaz Anže, obljubim … da te bom ljubil in spoštoval vse dni mojega življenja«.
Foto: unsplash, osebni arhiv