Ura je 6 zjutraj in ptički nama že veselo pojejo skozi okno. Pa si v hecu rečeva: Hvala Bogu, da se vsaj oni lahko brezskrbno ženijo tudi v tem času – brez omejitev glede števila svatov, brez mask, brez skrbi in brez strahu.
So za mlad par omejitve, ki jih prinaša epidemija že tehten razlog, da poroko v teh časih celo odpove in prestavi?
Ali bo poročni dan lahko tak kot ga je bodoča nevesta načrtovala verjetno že od osnovne šole ali še prej?
Sva preprost par
In iskreno rada preživljava čas skupaj. Tudi romantiko zelo rada zganjava, ko je to le mogoče. 😊 Najino spoznavanje je prvih nekaj let potekalo na daljavo. Čas za druženje nama je bil tesno odmerjen zaradi študija v različnih krajih. Danes pa sva izjemno hvaležna za vse izzive, ki sva jih morala prestati, da sva prišla do te točke, kjer sva sedaj – srečno poročena in pod isto streho.
Sedaj namreč verjameva, da so bili prav vsi ti izzivi velik blagoslov. Pomagali so nama postaviti trden temelj, na katerem danes mnogo lažje gradiva.
Tudi poroka je bila izziv
Poročila sva se lani avgusta, sredi epidemije in s številnimi omejitvami. Bila je čudovita poroka! Kljub mnogim prilagoditvam in spremenjenim načrtom. Zaradi nevarnosti, da poroke sploh ne bi bilo, pa sva tako kristalno jasno videla bistvo. Bila sva zgolj iskreno hvaležna, da se sploh lahko poročiva. Morala sva le zaupati in biti potrpežljiva.
Seveda ni šlo vse po načrtih
Pa nama to na dan poroke niti malo ni bili pomembno. Z neizmerno srečo in hvaležnostjo sva doživljala vsak trenutek in zrla v vse ljudi, ki so lahko bili ob nama. Še danes se nama zdi neverjetno, da so sploh lahko bili tam in nama pomagali ustvariti večne spomine, ob katerih še danes s hvaležnostjo in ganjenostjo točiva solze.
Ali je to, da si primoran spremeniti primarne načrte, že razlog, da obupaš? Midva verjameva, da vsekakor ne. Bo poroka na račun tega manj spektakularna in v manjšem številu? Verjetno res. Vsekakor pa je vse skupaj lahko tudi velik blagoslov, če na situacijo gledaš z zaupanjem in predanostjo ter se osredotočiš na tisto, kar je pomembno.
Nama je ta izkušnja vsekakor potrdila, kako zelo si želiva postati mož in žena. In zaradi tega se tudi danes ne ozirava na stvari, ki jih nimava, temveč se trudiva biti hvaležna za vse tisto, kar nama je dano.
Simon Jurše
Foto: David Šavli, Simon Jurše
To pa še kako drži, če sta mož in žena hvaležna druga za drugega (za dar, da sta skupaj, da bivata skupaj) tudi dejansko opazita našega Gospoda drug v drugemu in je že to en velik blagoslov in božji objem in sta vesela in zadovoljna, srečna. Če pa razmišljata, kaj bi bilo vse drugače, boljše, v primeru točno izpolnjenih njunih načrtov in se celo prikrade še kakšna jeza, nejevolja, ki se zasidra v njun odnos, pa postajata oba nezadovoljna in kritična do vseh stvareh.