Kaj imajo skupnega konj, kovanec za deset centov in prstan?

, ,

Pristala sem na tleh. Dobesedno. Kriv je bil tisti presneti ptič, ki je zašumel v grmovju in splašil mojega konja, da je začel brezglavo galopirati in ritati hkrati, kot bi mu na hrbet skočil najmanj lev. Pa sem mu na hrbtu sedela le jaz, bolj kot levu podobna opletajoči cunji, ki se zaveda, da se bo vsak hip srečala s tlemi. Prva misel, ki me je obšla, ko sem trdo priletela na hrbet, je bila: »Uf, še dobro da imam zaščitni jopič.« Druga, ko sem z glavo udarila ob tla: »Uf, še dobro, da imam čelado.«

Ko sem hotela pritrditi streme, ki se je snelo s sedla, sem ugotovila, da z mojim prstom nekaj ni v redu. In to s prstancem leve roke, na katerem je … saj veste, kaj: poročna rinka!

»To pa ni dobro,« sem pomislila in si vso pot do doma skušala sneti prstan. Pa ni in ni šlo. Prst je bil preveč razbolel in nekoliko je že otekel.

»Tale prstan mora dol!«

Ko so me naslednji dan sprejeli na urgenci, je medicinska sestra rekla: »Tale prstan pa mora dol, sicer lahko ostanete brez prsta.« Najprej ga je poskusila sneti zlepa. Nič. Nato malo bolj na silo. Nič. V roke je vzela klešče. Še vedno nič. Posegla je po večjih kleščah (občutek sem imela, da sem v domači garaži). Razen plitve zareze se s prstanom ni zgodilo čisto nič. »Tukaj bo potrebna moška roka,« je nazadnje sklenila in poklicala zdravnika. Medtem ko je ta z vso močjo skušal preščipniti prstan in komentiral, da je pa ta ljubezen res močna, sem (poleg tega, da če prst do sedaj ni bil zlomljen, so mi ga gotovo zlomili zdaj) pomislila: kako trdne so pravzaprav zakonske ljubezni in kako jih marsikdaj skušamo na silo preščipniti!

Kako zmrcvariti najin zakon

Najprej se začne z na videz nedolžnimi opazkami, kot so: »Zakaj pa nisi odnesel smeti?« ali »Preveč popuščaš otrokom«. Naše srce oteče in boli, zato nadaljujemo bolj »na silo«: »Ravnaš kot tvoj oče!« ali »Ne zdržim več s teboj!« Nazadnje vzamemo klešče in mrcvarimo zakonski odnos – največkrat z očitki in obtoževanji. O uničujoči moči besed je v Svetem pismu govoril tudi Jakob: »Tako je tudi jezik majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd!« (Jak 3, 5)

Če dovolj dolgo vztrajamo in vmes ni nobenega »oprosti«, je uspeh zagotovljen. Zakon se prelomi, kot se je moj prstan, ki pa kljub temu ni hotel dol. S prsta smo ga sneli šele, ko je zdravnik v špranjo vtaknil kovanec za 10 centov. »No, denar vse reši,« je v šali dodal.

Ravno takšne malenkosti, kot je bil tale kovanec za 10 centov, naš zakon nazadnje spravijo v propad in uničijo nekaj tako trdnega, kot je zakonski odnos. »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči,« slišimo pri poročnem obredu. Združil naju je torej sam Bog, ki je najmočnejši in največji.

Kako se torej znebiti skušnjave po poseganju po kleščah, kovancih in drugih uničevalcih? Tako, da si nadenemo čelado potrpežljivosti in zaščitni jopič ljubezni. Tako našim zakonom nič ne bo moglo do živega, četudi bomo kdaj trdo pristali na tleh.

2 komentarjev
  1. Marjeta Bec says:

    Draga Polona, krasen članek! Z Matejem sva ga z užitkom prebrala. Res imaš roko za povedat zgodbo.

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.