Nedavna misijonska nedelja me je naučila, kako me blagostanje in obilje resnično ne osrečuje.
Kolikokrat razmišljam in si želim, da bi imela VEČ – več časa, več denarja, večje stanovanje, več prostora v omarah (sem pač ženska 🙂 ), več otrok, več prijateljev, več moževe pozornosti … Bi še in še in še …
Iz obilja v naveličanost
Skratka – v nedeljo smo se odpravili po kostanj. Drugič v tej jeseni. Prijatelj nam je pokazal dober »plac« in prvič v življenju sem kostanj lahko nabirala že po nekaj korakih, ki sem jih naredila v gozd in ležal je res povsod naokoli. Vau! Kakšno obilje!
Najprej smo radostno vzklikali od navdušenja, košara se je hitro polnila, kaj kmalu pa smo že naveličano brodili po listju in z nogo frcali stran drobne kostanjčke, iščoč le debelejše primerke. Hitro smo postali izbirčni. In naveličani.
Zanimiv fenomen. Le teden dni nazaj smo se tudi odpravili v gozd. Takrat z nami ni bilo prijatelja, ki bi nam pokazal najboljše mesto in tudi kostanja nismo našli veliko. Zato smo se res globoko razveselili kateregakoli smo našli. Pobrali smo vse, ki so nam prišli na pot, tudi če so bili še tako »grintavi« in drobni.
Z malo smo bili resnično resnično zadovoljni.
Iz pomanjkanja v hvaležnost
Ko sem hodila po jesenskem listju sem ravno na misijonsko nedeljo razmišljala, da imamo Zahodnjaki vsega v obilju. Ampak v tem obilju postanemo tako hitro nesrečni in nezadovoljni.
Kadar imamo malo, pa znamo biti hvaležni. Hvaležni za vsak droben, mali dar. Bolnik je vesel vsake ure, ki mine brez bolečine. Zdravi pa se pritožuje ko stopi na droben kamen.
Kolikokrat sem jaz tista, ki v obilju ljubezni, ki mi jo naklanja moj dobri mož, najdem vsako malenkost, da lahko sitnarim? Gospod, odpri mi oči za hvaležnost in radost nad drobnimi skupnimi trenutki življenja.
