»Gospa, v tako zmečkano posteljo se ne boste hoteli uleči!«

, ,

Mineva šest let od kar sva šla, še kot fant in dekle, po prvih skupnih nakupih za čisto svoje stanovanjce. Spomnim se, kako zaljubljeno sva hodila od trgovine do trgovine in iskala osnovne potrebščine, od pralnega stroja do posteljnine. S študentskim proračunom, kakopak!

Tako sva prišla tudi do izbire posteljnine. Kdo bi si mislil, da je lahko za tako preprosto stvar toliko izbire. Stala sva tam in izbirala, ko je do naju pristopila prodajalka. Povprašala naju je, kakšne želje imava, in nama predlagala neko zelo lično posteljnino, ki je bila med drugim tudi precej draga za najin takratni žep.

Nič ne rečem, morda bi jo celo dodala na seznam poročnih želja, ko svatje sprašujejo mladoporočenca, kaj si želita za darilo … Ko je gospa dodala en stavek: »Pa ko jo boste oprali, jo je potrebno še zlikati, veste! Drugače bo vsa zmečkana!«

Čeljust mi je treščila na tla

Prosim? Likati posteljnino? Z vsem spoštovanjem do vestnih gospodinj, jaz sem že takrat vedela, da ne bom likala več kot dvakrat na leto (za »tavel’ke prazn’ke, kakopak!). In tako sem bleknila: »Ok, te pa sigurno ne bova vzela, jaz ne mislim likat … Ničesar.«

In ona: »Gospa, v tako zmečkano posteljo se ne boste hoteli uleči!«

Tako je likanje postalo ena od tem, o katerih sva se pogovarjala, ne samo likanje, temveč navade, ki jih prinesemo iz svoje primarne družine.

Moja mami ni likala ničesar, razen očetovih službenih srajc, pa še to – sem izvedela prejšnji teden – je hodila njena mama, moja babica, vsako soboto k nam, malo likat, malo pospravljat, malo skuhat … Za »ta vel’ke prazn’ke« je naša mami zlikala le prtiček za velikonočno košarico in božični prt, za slovesno večerjo.

V moževi družini so likali vse. Likanje je bilo eno od tipičnih gospodinjskih opravil. Med tem, ko smo mi, neandrtalci, vlekli čiste majice kar iz košare za perilo (ker perilo rabi več časa, da priroma od pralnega stroja nazaj v omaro, kot se roma na Camino), si moj mož nikoli ni oblekel nezlikane majice (čeprav je bila »za doma«).

Kako pomembno se je pogovarjati že pred poroko, po njej pa še bolj

Da ne bi likanje postalo jabolko spora. Da ne bi navade, ki sva jih prinesla vsak iz svoje družine načele najine enotnosti. Tako, brez skrbi, pri nas imamo likalnik.

Ko sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti, sem zelo vzorno oprala vse tetra pleničke na 90 stopinjah, jih obesila in potem … Privlekla likalnik, mini desko za likanje (ja, tudi to se dobi, za nas, ki skoraj nikoli ne likamo) in začela … Ko je prišel mimo moj triletni sinček in radovedno rekel: »Mami, kaj pa je to?«

“Likalnik, piki, likalnik. Oglej si ga, do božiča ga spet ne boš videl …” 🙂

Ob tem likanju sem pomislila, kako bi si zakomplicirala življenje, če bi likala vse, tudi posteljnino. Koliko časa bi preživela s to »paro-puhajočo-lokomotivo« in jo »drajsala« gor in dol po različnih tkaninah …

Jaz namreč veliko raje sedim na tleh z otroki, berem knjigice, rišem, sestavljam kocke in igram lutkovne predstave. Če pa me otroci slučajno pustijo pri miru, pa pišem, pišem, pišem. Tudi to.

Gospe prodajalki pa se čudim, ker ne vem, ali je res tako vestna gospodinja ali pa nima majhnih otrok, saj jaz padem zvečer v posteljo in omagam, ne glede na to, ali je posteljnina zlikana ali ne.

Foto: Unsplash

1 reply
  1. Aleš Košiček says:

    Mešani občutki ob takšnem članku. Zame, ki sem po ženini smrti prevzel skrb za tri mladoletne otroke. In likal. Sebi in jim. Ko so spali. In nikoli na račun druženja. Moji sedanji ženi, ki tako vzorno skrbi za najine tri predšolske otroke. In lika. Sebi, meni in njim. Ko spijo. Pač pogledamo kakšen film manj in ne pišemo.
    Kakšno sporočilo pošilja avtorica mladim družinam? In svojim otrokom…
    Aleš

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja