Zakaj sem čudak

Poročil sem se zdrav, potem pa se mi je zgodilo, da sem po rojstvu vsakega otroka »pridelal« še kakšno bolezen ali zdravstveno tegobo. Sicer otroci niso vzrok teh mojih diagnoz, ampak prav zanimivo sovpadajo z njimi.

Pri prvem sem zbolel za revmo, pri drugem sem dobil kronično vnetje črevesja, pri tretjem pa sem »samo« oglušel na desno uho.

Potem sem ženi rekel, da morava nehati, sicer me bo pobralo

Ne, hecam se! Saj bi rada imela še več otrok, ampak je bilo že z mano in tremi fanti toliko dela, da nisva zmogla več. V zdravstvenem stanju, v kakršen sem bil, nisem mogel ženi naprtiti še enega dojenčka. Takrat nisem bil za nobeno rabo in sem bil ženi bolj v breme kot v pomoč.

V petnajstih letih so se zagoni bolezni umirili in sedaj imam relativen mir. Posledice pa seveda ostajajo: ukrivljena in negibljiva hrbtenica, pospešena prebava in pa gluhota. Saj na levo uho kar v redu slišim, desno pa je povsem neuporabno.

Ko sem slišal še na obe ušesi, si nisem mogel predstavljati, da je izguba sluha na enem ušesu lahko tako velika ovira v komuniciranju. Verjetno mi zato gre ves hrup še toliko bolj na živce. V službi mi očitajo, da sem nedružaben, da ne hodim na službena srečanja in zabave, da sem skratka čudak.

Priznam, sem čudak!

Po eni strani imam včasih sodelavcev že v službi »poln kufr« in mi niti malo ni do tega, da bi se še v svojem prostem času družil z njimi, po drugi strani pa se v skupini ljudi, kjer govorijo vse povprek, počutim izgubljenega. Naj je še tako lep dogodek in še tako prisrčna skupina ljudi, če se izgubim v poplavi besed in glasov in ne razumem niti sogovornika, me ima, da bi se obrnil in odšel.

Ker pa to največkrat ni možno, samo prazno buljim, saj tako ali tako nikogar ne razumem. Zato se raznim zabavam, večjim druženjem in team-buildingom raje na daleč izognem.

Včasih je naporno že, če se srečamo s kakšnim zakonskim parom, ki ima navado, da oba, mož in žena, govorita hkrati in glasno, in seveda, pripovedujeta vsak svojo štorijo. Bilo bi zanimivo slišati, kaj ima povedati eden in potem drugi – samo, da ne bi govorila oba hkrati!

Bolezni sva udomačila in se zaradi njih še bolj povezala

Po drugi strani pa imam srečo, da vsaj žena razume moje težave. Saj bi bilo naravnost grozno, če bi bila npr. ljubiteljica gasilskih veselic, hrupnih koncertov in kar je še podobnih masovnih prireditev. V takem primeru bi zagotovo trpel eden izmed naju, kdo, pa bi bilo odvisno od tega, ali bi šla, ali pa bi ostala doma.

Zato je dobro, da se zakonca ujameta in se sprejemata tudi takrat, ko se okoliščine spremenijo, ko pride do takih in drugačnih omejitev (npr. zdravstveno stanje, invalidnost …), ki jih na poročni dan še ni bilo.

Midva sva imela to srečo, da so vse moje bolezni prihajale postopno, da niso udarile kot šok čez noč, saj sva tako imela čas, da sva se jih privadila in zaživela z njimi.

Ne rečem, da je bilo lahko in preprosto, velikokrat sva celo obupavala – vendar nisva obupala! Bolezni sva (z božjo pomočjo, molitvijo in trmo) udomačila in se tudi zaradi njih še bolj povezala med seboj.

Tako imam včasih občutek, da me žena bolje pozna, kot poznam sam sebe

Res je imela trideset let časa (odkar sva se spoznala), da me je naštudirala, pa vseeno. Zgodi se, da prideva na plan z isto idejo (kot, da bi mi brala misli).

Prav tako pa tudi ve, da obstaja skupina, v katero z veseljem zahajam (pa ne sam; žena gre zraven). Ne morem, da je ne bi pohvalil (mislim, skupino, ženo sem že prej); to je DiŽ-eva zakonska skupina, ki enkrat mesečno gostuje v kapucinskem samostanu v Škofji Loki.

Tam, ko eden govori, vsi ostali poslušajo in ne »ropotajo« drug čez drugega. Kako si želim, da bi kaj takega zmogli tudi kje drugje!

Foto: Unsplash