Bova iskala izhode ali stopila skupaj?

Zakon je čudovita stvar. Ko se poročiva, sanjariva o skupni prihodnosti, ko sva vzhičena nad rojstvom otrok, ko napredujeva v službi in se veseliva uspehov drug drugega, o ja …

Ampak tam nekje čez zadnja vrata se v zakon slej ko prej priplazi tudi rutina

Pa razočaranja drug nad drugim, prepiri, stare rane, ki se ne zacelijo, in prastari vzorci, ki jih vlečeva še iz primarne družine … Včasih se zdi, da naju zasuje in se začneva izgubljati v megli naveličanosti in trčiva ob najine šibkosti in slabe navade.

Korona čas je na prav poseben način odprl tudi težave, pred katerimi sva morda prej bežala, jih prikrila z izleti, morda potovanji, službenimi obveznostmi, še razvažanje otrok na različne dejavnosti je bil prikladen izgovor, da sva se lahko skrila drug pred drugim.

Zdaj sva obtičala doma drug z drugim

In roko na srce, to ni lahko. Pa ne, da se v družinah ne bi imeli radi. Pa ne, da sva midva povsem zavožen primerek zakonskega življenja. Le skupna bližina naju je do konca razgalila drugega pred drugim in ko si do konca nag, ne moreš več skriti pomanjkljivosti, ki si jih morda prej spretno zavil v lep kos oblačila in zakril z ličilom.

Ko si drug pred drugim gol, se kot Adam in Eva vidiš v svoji resničnosti – najprej v tisti prelepi dragocenosti in ustvarjenosti, ki je popolnoma podobna Bogu. Morda sva v teh mesecih zmogla najti tudi nove povezanosti in se znova zagledati, kdo sva. Morda sva v teh mesecih imela kaj več časa za pogovor in si uspela povedati že dolgo zamolčane stiske.

Morda pa so ti meseci pomenili dodaten pritisk za naju in najin zakon

Doma vsi na kupu, iz enega kota stanovanja je v naš dom kukala učiteljica, na drugem je malček ravno pustil svoj dišeči kupček (oh, to odvajanje!), v tretjem je eden od naju prisostvoval sestanku na Zoomu, krompir v loncu je začel dobivati čudno rjavo podobo in zmanjkalo je rok še za službeni telefon, ki je zazvonil …

Pritisk, ki ga v zanimivih in težkih mesecih pandemije doživljamo zakonci in starši naju lahko pahne v željo, da bi samo malo lahko izklopila. Vsaj čisto malo pobegnila. Včasih si želiva, da bi šla lahko tudi stran drug od drugega. Saj ne, da se nimava rada, ampak ko komaj nosim sebe, težko prenašam še tvoje prastare »fore«, dragi moj …

In ni redko, da kateri od zakoncev res malo pobegne

Dokler je to na hitro ukradeni sprehod ali dolg popoldan v delavnici, je to še nekako sprejemljivo. Žal nekateri pobegnejo tudi v omamo, v objem koga drugega, ali se začnejo oddaljevati v ignoranco svojega sozakonca.

Vsako dejanje, lahko tudi povsem drobno, ko iščem temeljno zadovoljstvo zunaj zakonskega odnosa, je izhod. Je pobeg, ko prekinem stik s sozakoncem in padem v nevarno iluzijo, da bom večje zadovoljstvo našla drugje kot ob tej sitnobi, ki me pričaka vsak dan doma.

Toda žal je to le iluzija, morda trenutno olajšanje, ki pa ne reši moje lakote po povezanosti, ljubljenosti in dragocenosti, ki jo zakonci drug drugemu dajemo.

Zadnjič sem poklicala sodelavko, ki se mi je hitro oglasila. In zadaj ni bilo nobenega vrišča niti otroškega glasu. Čudno. Je mama petih otrok. In mi pove, da ji je mož tisti popoldan dal »prosto«, jo poslal v zgornje nadstropje, da se bo lahko odpočila in poklepetala s prijateljicami.

Drug drugega sta začutila, kaj potrebujeta in si omogočila tudi ure tišine, ki jih lahko vsak od njiju preživi na svoj način. To ni izhod. To je skrb drug za drugega.

Kadar pa drug pred drugim beživa, ker se več ne preneseva, je to čas, da se pogledava. Se gledava. Se poskušava začutiti, se drug ob drugem umiriti in si POVEDATI. Tudi težke stvari. Potrebujeva se. Povezana sva. Kadar pa sva se tako globoko ranila, da tudi tega več ne zmoreva, je morda čas za strokovno in/ali duhovno pomoč.

Toda – zakon ni nikoli izgubljen! Gospod verjame v naju, verjemiva tudi midva!