Videti Božje obličje ali rešitev vseh problemov?

Večkrat sem si v življenju že zaželel videti Božje obličje. Ta želja se mi vedno porodi kot slutnja, da bodo potem vsi moji problemi negotovosti, šibkosti, neodločnosti, … rešeni. Da bom nekako v stanju nebes. Vse lepo in prav, vendar moram najprej do konca odigrati svojo vlogo na tem svetu.

Svoboda – dar in izziv

Tu pa so moje moči in sposobnosti omejene tudi zato, da lahko gradim iz sebe in lastnih moči svoj odnos z Gospodom, da On lahko prepozna mojo željo in hrepenenje po Njem, da mi da možnost, da se sam odločim za Njega. Saj mi potem tudi pomaga, le mojo željo mora zaslutiti. V nebesih bom nekako ‘prisiljen’ biti v stalnem odnosu z Njim in kaj, če si tega sploh ne želim, ne čutim potrebe … Gospod me noče v nič siliti, svobodna volja je največji dar, ki mi ga daje.

Kot da bi Boga gledal v hrbet

Videti Božje obličje znotraj tega materialnega sveta, te človeške populacije, vseh teh kulturnih identitet, bi po moje pomenilo, če se izrazim malce bolj računalniško, prepoznavanje Njegovega dela, Njegove silne energije, s katero ohranja in vodi to stvarstvo in slehernega človeka posebej, v »realnem času« oz. »online«. Pa ne gre. Računalniške kapacitete mojega razuma so enostavno premajhne. Lahko pa z poznejšo refleksijo (počasnejše analitično procesiranje pa moj razum zmore) prepoznavam čudovita Božja dela, ki ji je Bog storil v mojem življenju. Torej za nazaj. Kot bi gledal Boga, ki je šel mimo, v hrbet. In lahko dopustim, da mi moj razum vžge še večje hrepenenje po Njem.

In kako prepoznam hudobnega duha

Zanimivo pa se mi zdi, da tudi hudobni duh poskuša posnemati delovanje Boga. On ni vsemogočen in moj razum bi lahko takoj prepoznal njegovo delovanje. Zato poskuša skriti svoje obličje preko maskiranja s samimi dobrimi stvarmi in nameni. In velikokrat mu uspe, da niti ne zaslutim, kako blizu mi je že. Toda ko gre mimo, se ne more več pretvarjati. Tedaj ga moj razum takoj prepozna. Toda namesto njegovega še vedno veličastnega hrbta, vidim le njegov rep in čutim njegov smrad, kot pravi sv. Ignacij v svojem poučevanju razlikovanja duhov v knjižici duhovnih vaj.

In tako moje življenje ves čas teče v prepoznavanju Enega in drugega. In vedno znova se lahko odločam za Njega. In vsakič, ko mu uspem reči, da ga imam rad, sva bolj vesela oba, jaz in On.

---

Razmišljanje je nastalo v molitvi na 77. dan Exodus90 ob odlomku 2 Mz 33:1-3, 12-23
Prvotno objavljeno v spletnem dnevniku www.prcik.com

Foto 1: Canva, foto 2: uredništvo