Iz očetovega dnevnika: Štefko Količ o pravem upanju

V ponedeljek, 29.7.2019, bo minilo eno leto od smrti našega ljubega prijatelja, družinskega človeka, letalca in neutrudnega oznanjevalca evangelija (prim. Apostolska dela 5,42), Štefka Količa, ki je lani v letalski nesreči “poletel h Gospodu”.

Objavljamo prispevek, ki ga je Štefko napisal za eno od preteklih številk revije, in iz katerega je razbrati njegovo nalezljivo upanje in veselje do življenja.

Torek: »Trda je ta beseda« (Janez 6,60)

Z ženo Matejo in najstarejšim sinom Lenartom smo bili na novi predstavi Gregorja Čušina Jona, besni prerok. Mimogrede vam toplo priporočam, da si jo ogledate. Sodobni prerok Jona nam je malo izprašal vest, nam in še komu. Ja, sodobni Jona … Jona JE sodoben! Lahko sem »za Jona« poklican jaz, lahko si ti. Pa se kar izgovarjamo, kot se je izgovarjal starozavezni Jona: »Bog, ali moram ravno jaz v Ninive? Mar ne bi mogel najti kakega bolj primernega?« In ko se končno sprijaznim, imam še kar naprej nekaj za prigovarjati: naj bi potekalo po moji volji in ne po Božji … In kdo so sodobni Ninivljani, h katerim me Bog pošilja? Moji domači, moj sosed, sodelavec, mimoidoči … In ko Jona vendarle gre in se Ninivljani spreobrnejo, očita Bogu, da je predober, ker jih ne kaznuje, češ saj bo čez pol leta spet vse tako, kot je bilo prej, spet bodo grešili. In potem?! Ja, treba bo iti še en krog.

Sodobni Jona se je poslovil od nas z besedami: »Se vidimo čez pol leta!«

Bogu hvala, da Bog nikoli ne obupa nad nami. Tudi, če bi mi stokrat obupali, BOG NE OBUPA. TO JE PRAVO UPANJE!

Četrtek: »Džubox«

Ko sem se zvečer po celodnevnih službenih opravkih vrnil v naš dom v zgornjem nadstropju, kjer smo zdaj že zelo na tesnem, se mi je zazdelo, kot da sem vstopil v to čudežno škatlo – s to razliko, da si v pravem držuboxu izbral eno ploščo in potem poslušal samo eno melodijo, pri nas doma pa so igrale »vse plošče naenkrat« … Prijelo me je, da bi si nadel slušalke, ki jih uporabljam v letalu!

Pa vendarle najbolj živo je življenje sredi življenja! Ali ni tudi to PRAVO UPANJE?!

Petek : »Hladna cerkev«

Zaradi prašičje gripe imam manj prevozov in tako sva lahko bila z Matejo skupaj pri jutranji maši. Ko sva vstopila, me je začelo zebsti.

Doma, v avtu, v šoli pa nenazadnje še v pokritih terasah gostinskih lokalov imajo ogrevanje. (Najnovejše in meni najbolj všeč je tisto na spodnjem delu mize, ker ti greje noge, kjer najprej zebe.)

Pri nas v cerkvi imamo tudi ogrevanje in to električno pod klopmi in ogrevanje zraka. Samo da še ni vključeno. Res je, da je bilo pri maši le nekaj žensk (šestdeset +), a bi se gotovo prileglo nekaj toplote tudi njihovim nogam. Dalo bi se na primer ogrevati samo klopi v sprednjem delu cerkve in bi zaradi tega povabili vse prisotne naprej. In ne nazadnje smo v cerkvi samo pol ure. Res je …

In ko tako mislim na to kar »je res«, se zamislim in si rečem: »Sem mar prišel v cerkev razmišljat, kako me zebe in se jezit, zakaj ni zakurjeno, in ob tem pozabit, zakaj sem prišel? Gotovo ne zato, da bi si ogrel telo. Za to je poskrbljeno drugod. Prišel sem, da bi si pri Gospodu in z Gospodom ogrel dušo in srce.«

Kraj nesreče v Bovcu

Saj je Gospod sam rekel: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Matej 11,28), in na drugem mestu: »Jaz sem pot resnica in življenje« (Janez 14,6), pa spet drugje: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Janez 8,12) in še: »Jaz sem kruh življenja. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Janez 6,48,51), dodal pa je tudi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Janez 11,25).

ENO SAMO UPANJE!

Sobota: »Pššššštt!«

Ponoči me prebudi jok, oziroma prej bi rekel izsiljevanje naše Lucije, ki si deli zakonsko posteljo z nama z Matejo, in nekaj trenutkov zatem glasen: Pšššššššttttt!

Nisem si mogel kaj, da ne bi glasno komentiral, kakšno je to sporazumevanje. In kar sem iskal, to sem tudi dobil, jasen odgovor, da ji naj pa jaz dam »zizo«. No, pa sem našo najmlajšo v naslednjih večerih res poskusil spraviti spat (seveda brez »zize«) in pomislite, kar nekajkrat mi je uspelo, da je zaspala zraven mene, jaz pa tudi zraven nje.

No, ko smo že pri spanju otrok: kako lepo jih je opazovati, ko vseh pet lepo mirno spi … Takrat so tako pridni, kot angelčki …

Ponedeljek : »Zavarovalna agentka.«

Znanka, ki se uvaja v delo zavarovalne agentke, nas je prosila, če lahko s svojo mentorico pride k nam in nam predstavi njihovo ponudbo življenjskega zavarovanja. Naredili smo ji to uslugo. Kljub temu, da znajo ti agenti zadevo predstaviti kot zares neobhodno potrebno in sploh in oh, se za zavarovanje nismo odločili.

Če bi živeli za ta svet, je tako kot je rekla agentka: na mesec plačujem 950 € zavarovanja, pa še nimam vsega zavarovanega.

Denar, ki ga naš družinski proračun nameni za dobrodelnost, bi lahko vložili v to zavarovanje, a smo prepričani, da je tam, kjer je, najbolje naložen (prim. Luka 12,22–34).

Zaupanje ali predrznost? PREJ BI REKEL PRAVO UPANJE!

Ati Štefko


Štefko je resnično vlagal v neminljiv zaklad: ljubezen, skrb drug za drugega, medsebojna pomoč. In vsega tega je bila družina Količ v tej preizkušnji tudi deležna od mnogih dobrih ljudi, za kar se vsem, ki ste jim in jim še stojite od strani, iz srca zahvaljuje.

Foto: Boris Kovačič, Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.