Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je kdo zaparkiral avto? V taki situaciji se navadno najprej razjezimo, počutimo se nemočne. Nato z rahlim upanjem naredimo en krog in dobro pogledamo, ali nas za brisalci morda čaka listek s telefonsko številko, ki naznanja, da lastnik drugega avta ni daleč in nas lahko pride “rešit”. Kako se razveselimo takega sporočila!
Jamranje obvladamo
Tudi v vsakdanjem življenju smo v marsičem zaparkirani. Zaparkirani pred TV, telefon; zaparkirani v slabe odnose, zaparkirani v egoizem. Ko zadnje čase poslušam ljudi okrog sebe, opažam tudi vsesplošno zaparkiranost v brezvoljnost ali po domače “jamranje”. Pritožujemo se nad svojim izgledom, odvečnimi kilogrami, neubogljivimi otroci, slabimi šefi, prenizko plačo, nesposobnimi politiki … Seznam je dolg. Od kod ta vsesplošna apatija? Zakaj se pritožujemo nad oblastniki, na volitve pa ne gremo? Ali res verjamemo, da se ne da ničesar spremeniti?
Čepeti v coni udobja
Postavila bom drzno trditev. Jamrati pomeni čepeti v coni udobja. Če se pritožujem, mi ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Svojo krivdo valim na vse okrog sebe. In – kot bi rekel odhajajoči predsednik vlade – ne iščem rešitev. Najbolj ironično pri tem početju je dejstvo, da večina od nas globoko v sebi ve, kaj bi morali narediti, da bi se premaknili iz cone udobja. A da bi se dejansko premaknili, potrebujemo nekaj več.
“Ne jamram. Sem Jezusov učenec.”
Kako lahko kristjani z močjo vere premagujemo brezvoljnost? K temu nas na zelo jasen način vabi papež Frančišek: “Prosim vas, bodimo veseli kristjani, napnimo vse sile za to, da bi drugim pokazali, da verujemo, da smo odrešeni, da nam je Gospod vse odpustil; in če nam bo spodrsnilo, nam bo On prav tako odpustil, saj je Bog odpuščanja; Gospod je med nami in ne bo dopustil, da bi obupali.”
Pesimizem ni krščanski
Papež nam tudi zaupa, kje lahko kristjani najdemo svoj “listek s telefonsko številko” in katero “zdravilo” je potrebno vzeti, ko se želimo odparkirati: “Tovrstni življenjski pesimizem ni krščanski. Rodi se iz korenine, ki ne ve, da ji je bilo odpuščeno; rodi se iz korenine, ki nikoli ni čutila Božjega ljubkovanja. Lahko bi rekli, da nam evangelij pomaga videti to veselje: “Marija je vesela vstala in hitro odšla.” Veselje nam vedno pomaga iti v naglici, saj milost Svetega Duha ne pozna počasnosti. Sveti Duh gre vedno v naglici, nas vedno spodbuja: iti naprej, naprej, naprej kakor veter v jadrih …”
Usmerimo pogled v iskanje lepega
Imam predlog: kaj pa če bi se v teh poletnih počitnicah učili biti veseli kristjani? V času, ko se bo dnevni tempo družin s šolskimi otroki vsaj malo umiril, imamo krasno priložnost, da “našpičimo” svoja ušesa in usmerimo svoj pogled v iskanje lepega. Ko bomo zjutraj prebrali veselo novico (evangelij) in se naravnali na Boga, ga prosimo, naj nas napolni s pristnim veseljem, da bomo, kot pravi papež, hodili po svetu z odrešenim in ne pogrebnim izrazom na obrazu.
Foto: Unsplash
