Kako je ljubiti motorista?

Zaljubila sem se v fanta motorista, se poročila z motoristom in imam že 25 let moža motorista. Takšnega ljubim, pa preprosto ne vem, kako bi bilo, če bi bilo drugače.

Njegovo veselje je moje veselje

Vem pa, kako je biti žena motorista. Rada imam najine skupne pobege v dvoje. To je čas za naju. Kadar je vsaj za silo lepo vreme, je najmanj dilem v zvezi z najinimi randiji, saj je prav vseeno, kdo vabi. Če je Robi na vrsti za realizacijo zmenka, je to meni super in Robiju tudi ni treba dvakrat reči, da greva »en krog«. Na motorju imam pristen kontakt z okoljem: gledam, čutim, vonjam … poleg tega pa sem še v tesnem kontaktu s svojim možem. Popolnoma zaupam njegovim vozniškim sposobnostim, kar pa je tudi eden izmed pogojev, da se med vožnjo sprostim in preprosto uživam.

Trije na motorju

Kaj pa moja starševska odgovornost? Ja, sem mama štirim otrokom. Dva sta že pri kruhu, dve pa še ne. In seveda se zavedam odgovornosti, ki jo imam kot mama, do svojih otrok. Zato z vsem zaupanjem vedno, ko se usedeva na motor, povabim še Jezusa in se vsi trije »zgužvamo« nanj. Skupaj z Njim sem v popolnem zaupanju, da bo po Sv. Duhu vodil Robijeve misli, njegove vozniške spretnosti in reakcije. Ravno tako pa Jezusa prosim, da na tej poti blagoslavlja tudi vse druge udeležence v prometu, s katerimi se bova srečala (vozeči, pešci, živali …).

Na motorju imam pristen kontakt z okoljem: gledam, čutim, vonjam … poleg tega pa sem še v tesnem kontaktu s svojim možem.

Ohromljena od strahu

Vmes so seveda bila obdobja, ko mojemu možu pri teh vožnjah nisem delala družbe. To so bila obdobja, ko so bili otroci majhni. Bilo pa je tudi daljše vmesno obdobje, ko me je strah tako ohromil, da sama nisem zmogla sesti na motor. Prav tako pa sem v strahu trepetala vedno, ko se je mož sam odpravil na vožnjo in se nisem sprostila, dokler nisem zaslišala znanega in odrešujočega zvoka na našem dvorišču. Temu je botroval dogodek, ko sva se neko popoldne v dvoje vračala domov in naletela na nesrečo motorista. Prva pomoč je bila za tega mladega človeka žal prepozna … Tista pot do doma je bila zame najdaljša in najbolj strašljiva.

Skupaj v dobrem in slabem

Moj mož je kasneje po tem dogodku prodal motor in to je bilo njegovo nekaj letno obdobje brez jeklenega konjička. Zato vem tudi, kako je ljubiti moža motorista … motorista, ki mu nekaj manjka. V tem obdobju, ko sem bila sama na nek način pomirjena, ker mož ni izpostavljal svojega življenja nepredvidljivim situacijam na cestah, pa vsekakor ni bil miren in pomirjen on. Sčasoma mi je postalo jasno, da ta njegova strast ne bo minila. Bilo pa mi je tudi vse bolj jasno, da ga moram kot žena podpreti v odločitvi, da si spet poišče in kupi nekaj njemu pisanega na kožo.

V ljubezni ni prostora za strah

Ni lepšega občutka, kot je spremljati svojega moža in ga podpirati, medtem ko je na poti izpolnitve svoje velike želje, ko se v njem spet prebuja otrok v iskrenem veselju. In ko mu kar naenkrat tudi težje in neobvladljive obveznosti postanejo z lahkoto premagljive in obvladljive … Ja, kupila sva nov (rabljen) motor. Hvala Bogu sem v tem obdobju okrepila vero v Boga, ko ni več prostora za strah. Zaupam Mu, da naju ne bo zapustil, tudi na motorju ne, če bova midva živela v ljubezni drug do drugega tudi v smislu, da si dovoliva živeti svoje sanje.

Foto: Mojca Nuč