Moj letošnji postni program je zastavljen nekoliko drugače. Ne, česa vsega ne smem in ne bom, pač pa, čemu bom rekla DA in s tem dala slavo Gospodu.
Slavim Ga skozi svoje misli, ko rečem DA prečiščevanju vsega, kar mi krade čas, ljubeči pozornosti bližjim, sočutja ter ljubezni, poslušanju pozitivnih oddaj, duhovnih vsebin in pesmi, zbranosti pri delu, … in s tem, ko rečem DA vsakodnevni molitvi, branju in premišljevanju Božje Besede, (pogostejšem) prejemanju zakramentov …, slavim Gospoda skozi svojo dušo.
In kako Ga lahko slavim skozi svoje telo? V Svetem pismu namreč piše da je naše telo tempelj Svetega Duha, ki je v nas in ki ga imamo od Boga in da ne pripadamo sebi, saj smo bili odkupljeni za visoko ceno. Zato naj poveličujemo Boga v svojem telesu. (prim. 1 Kor 6, 19-20)
Torej, Boga lahko v svojem telesu med drugim poveličujem in slavim tudi s skrbjo za to moje telo, z zmerno količino zdrave hrane in pijače, z redno telesno vadbo, z disciplino spanja. Ta del me letos najbolj osvobaja in mi daje motivacijo ravno tam, kjer sem bila doslej precej šibka.
Post torej ni nič drugega, kot eno samo slavljenje Gospoda. To pa osvobaja, vnaša mir v srce in prinaša notranje veselje.