Včasih razmišljam o svetopisemskem odlomku, ki pravi:
»Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo« (Matej 5, 13).
Kristjani smo kot sol zemlje pravzaprav nekaj posebnega. Drugi nas imajo že dva tisoč let za čudake, ampak dejansko smo pravi zvezdniki! Boga imamo za očeta, Jezus je naš odrešenik, za pomoč pa imamo samega Svetega Duha. Kaj ni to več kot vse bogastvo in vsa posvetna slava?! Drugi nam lahko samo zavidajo.
Če nam ne zavidajo, pa je to samo zato, ker ne vedo, kaj vse imamo
Pravzaprav se tega še sami ne zavedamo in rinemo iz dneva v dan kot osamljeni kupčki nesreče, namesto da bi skakali od veselja, ker smo odrešeni!
Ne rečem, da je življenje preprosto in lahko. O, še zdaleč ne; to je kamnita steza navkreber ob prepadni steni! Pa vendar vemo, da nas na koncu čakajo nič manj kot nebesa!
Mi pa smo še vedno mrkih, resnobnih obrazov, polni pozunanjenega trpljenja. Dejansko ne kažemo podobe, ki bi nam jo kdo hotel zavidati. Vendar, pozor, tudi če nam ne zavidajo, nas pa toliko bolj temeljito opazujejo. Lahko se nam zdi, da nas še opazijo ne, da nas ignorirajo, pa vendar spremljajo vsak naš gib.
Hočeš, nočeš, kristjani s svojim življenjem dajemo zgled vsem ostalim ljudem, pa naj bo to slab ali pa dober zgled!
Ste se že vprašali, zakaj se je v prvem stoletju tako bliskovito širila vera v Kristusa?
Ker so jo oznanjali z navdušenjem, z žarom in z veseljem in vsem svojim življenjem! Kam pa bi prišli, če bi o Jezusovem vstajenju jamrali in stokali mrkih in žalostnih obrazov?
Pa prav tako se kristjani danes obnašamo. Kar poglejte okoli sebe pri nedeljski maši, vse te resne, žalobne obraze, pa vam bo takoj jasno! Moj sin je nekoč komentiral: »Poglej te mrke face, edini, ki s smehlja, je ta in ta, pa še ta je spreobrnjen!« Ja, ker je do vere prišel po trnovi poti in jo zna ceniti, lahko dodam.
Ne zavedamo se veselja in ga tudi ne delimo naprej. To pa je res žalostno.
Ljudje nas opazujejo
… kako živimo, kako se obnašamo, kakšne odnose imamo do zakonca, otrok, staršev, prijateljev, kaj govorimo, kaj pišemo, kaj objavljamo ali komentiramo na spletu, koliko se upamo izpostaviti, ko gre za naše, krščanske vrednote.
Motrijo nas, iščejo naše napake, da lahko potem samozadovoljno vzkliknejo: »Saj niso nič boljši, saj so taki, kot vsi drugi, ali pa še slabši!«.
Gledajo, kako »spoštujemo« nedeljski počitek in ob nedeljah veselo hodimo v trgovine, ker nam je ravno pred jutranjo mašo zmanjkalo kruha, salame, sira, riža, krompirja, mleka, vina, piva, igrač, čevljev in oblek, skratka vsega, česar zaradi svoje »oh in sploh« preobremenjenosti in zaposlenosti nismo mogli nakupiti ostalih šest dni v tednu.
Gledajo, kako smo »pobožno pri sveti maši«, potem pa na volitvah mirne vesti kandidiramo na listi stranke, ki podpira splav.
Gledajo naše nezvestobe, pokvarjenosti, izprijenosti, grehe in vse naše neumnosti! In vidijo vse tisto, česar se mi sami dovolj ne zavedamo – naše lastne grešnosti, ki jo najraje z zamahom roke nekritično odpravimo, češ, saj ni tako hudo!
Zato vedno naredi več hrupa eno drevo, ki pade, kot pa ves gozd, ki stoji! Ampak, kakšno stvar pa vseeno še lahko izboljšamo!
Lahko začnemo kar pri sebi
Kajti izboljšave moramo delati ravno tam, pri sebi! Sami se moramo spremeniti na bolje, čeprav je udobneje po farizejsko samo gledati, kaj je z drugimi narobe, svoje napake pa zamolčati.
Ray Bradbury je v svoji knjigi Fahrenheit 451 pomenljivo zapisal: »Če bi lahko zbral vse svoje življenje v en sam stavek ali besedo, ki bi ostala z njimi – kaj bi mogel povedati z eno samo besedo, z nekolikanj besedami, da bi ožigosale njihov mir, jih prebudile?«
Kristjani se premalo zavedamo, da smo sol zemlje. Da imamo nalogo. Poslanstvo. Da moramo navkljub vsem svojim napakam dajati lep zgled, da moramo s svojim življenjem prebuditi ljudi okoli sebe, da bi videli tudi pozitivne stvari; ali, če hočete drugače povedano, da bi našli svojo pot do Boga!
Kaj pa bom jaz storil za to …?
Foto: Unsplash
