Zakonska zveza
Se tudi vidva kdaj »zatakneta«?
Midva se (»zatakneva«). Pravijo, da je to menda normalno in da bo menda trajalo do konca najinih zemeljskih dni. Nekateri govorijo celo to, da je dobro, da se med možem in ženo občasno »zatakne«, saj kjer se dva prepirata, se še splača – se imata še rada. In ob tem nehote pomislim: »A tako? Potem se imava pa midva še vedno rada!« 😊
Se moramo zavoljo zakonske sreče odreči svojim ambicijam?
»Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). Čakaj, čakaj malo. Da bi za ženo »dal sam sebe«?! Mogoče v teoriji, v praksi pa pač nisem Kristus. Jaz bi vsake toliko časa odtekel kakšen maraton, žena je pa povsem zadovoljna s popoldanskimi sprehodi.
Ko med zakonca zareže bolezen
Včasih premišljujem o preteklosti. Poročil sem se zdrav in z ženo sva imela nekaj zelo dobrih let. Izdelala sva si stanovanje in ga opremila. Kar nekaj cementa in peska je šlo za to, pa veliko dela in še več denarja. Prišli so tudi otroci. Torej, preden sem zbolel, sva, kot se temu reče, imela nekaj od življenja.
Koliko ljudem si pokazal, da sem Ljubezen?
Včasih sem si Boga predstavljal kot strogega sodnika, ki našteva moje neumnosti in se privoščljivo nasmiha, ker jih je preveč in za take pač ni prostora pri njem. Bal sem se ga, zato sem se raje skrival pred njim. Danes je slika veliko prijaznejša: predstavljam si sodnika, ki bo pritekel, me objel in nekaj časa ne bova govorila.
Dolga in težka pot je lažja v dvoje
Življenje je camino (pot), vendar brez rumenih puščic, ki bi nam na razpotjih kazale pravo smer. Kam, se odloči vsak sam, po svojem občutenju in volji. Svoj cilj lahko ali najdemo v prvo, ali se na poti tudi izgubimo in med stezicami, brezpotji, ovinki, vrhovi in brezni poskusimo znova najti pravo pot.
Kako je živeti z mano?
Kakšna žena naj bom, da bo mojemu možu z mano lepše, kot bi mu bilo v kakšni drugi družbi? Kako mu je živeti z mano? Zanimivo, koliko lažje je razmišljati, kaj bi si jaz želela od njega, kot pa to, kaj mu lahko dam, da mu polepšam dan. Pa vendar je on najpomembnejši človek v mojem življenju.
V apartmaju najinega zakona
Letošnje poletje je bilo za našo družino nekaj posebnega. Šli smo na dopust. To pa res ni nič posebnega, boste porekli. No, ne ravno, če se zgodi po osmih letih. Tako smo se polni pričakovanja in dobre volje odpravili na drugi konec Slovenije, novim dogodivščinam naproti. Pa nas je pričakal šok.
Šla sva na samoten kraj (3. del)
Naslednjega večera sva raje ostala na suhem in z balkona opazovala bliskanje, strele in prihajajoči naliv. Ko sem bil še mlad in zaljubljen, bi morda vzdihoval, kako romantičen večer da je, tokrat pa sem samo suhoparno pripomnil, da je važno, da ni toče!
Šla sva na samoten kraj (2. del)
Priznam, na turistični kmetiji še nisem dopustoval, pa sem v življenju poskusil že marsikaj, od šotora pa do hotela. Res nisem vedel, kaj naj pričakujeva. Za zajtrk sem jedel, kolikor sem hotel, za večerjo, pa kolikor sem mogel. Ugotovil sem, da kar se hrane tiče, niti približno nimam kondicije dobrega jedca (žena pa še manj).
