Kako je živeti z mano?

,

V začetku septembra se nama je nepričakovano pokazala možnost, da dobiva nekaj dni dopusta. Tudi vremenska napoved je bila lepa – torej sva se odločila, da te dni preživiva tako, kot nama je najbolj všeč: da greva na pohod. Že nekaj let, odkar so nama otroci odrasli, hodiva na daljše pohode. Rada hodiva po naravi, po gozdu, po poljih, pa tudi skozi vasi.

Mož, ki rad načrtuje, nama je s pomočjo Geopedije začrtal traso, šla naj bi od Ljubljane do Brežic po dolenjskih hribčkih. Poiskal in rezerviral nama je tudi prenočišča. Enostavno sem prestara, da bi spala v kakšnem zasilnem prenočišču. Če naj bo to dopust, potrebujem po celodnevni hoji večerjo, tuš in posteljo.

Zmenek na poti

Z velikim veseljem sva se odpravila na pot. Takšen pohod je nekakšna mešanica fizičnega napora, zmenka in duhovnih vaj. Veliko se pogovarja, moliva, včasih pa hodiva tudi v tišini zatopljena vsak v svoje misli. V teh dneh sva si tudi zelo blizu.

Čeprav je bil že september, so bili dnevi nenavadno vroči. Zato sva se parkrat dnevno ustavila, najraje v kakšnem lokalu, kjer sva se spočila v senci, sezula pohodne čevlje, da so lahko noge malo zadihale (seveda sva to naredila obzirno stran od drugih gostov😊), popila precej tekočine in se založila tudi za naprej. Hkrati pa sva izvedela tudi novice. Vas zanima kako?

Novice v živo

V vsakem vaškem bifeju sva naletela na dokaj podobno klientelo. Skupina zdolgočasenih moških je posedala okrog šanka ali okrog kakšne mize na terasi. Včasih je bila tudi kakšna ženska, a večina je bila moških. Žulili so svojo pijačo, ki ni bila nujno alkoholna, in si dokaj glasno izmenjevali novice, predvsem pa so o vsem vse vedeli in imeli o vsem izdelano mnenje. Niso prišli na eno pijačo s prijatelji, ampak so tam očitno preživljali veliko časa.

Dandanes, ko se nam vedno nekam mudi in imamo polna usta besed o hitrem življenjskem tempu, v katerega smo menda ujeti, je kar nekam nenavadno videti ljudi, ki očitno zapravljajo čas. Kot bi ga imeli preveč. A njihovo mesto ne bi smelo biti za šankom, ampak doma pri svoji družini. Zakaj so raje v gostilni, kot pa doma?

Nimam odgovora na to vprašanje. Pa tudi kompleksno je najbrž mnogo bolj, kot lahko človek razume. Sem se pa ob tem vprašala nekaj drugega:

Kakšna žena naj bom, da bo mojemu možu z mano lepše, kot bi mu bilo v kakšni drugi družbi?

Kako mu je živeti z mano? Zanimivo, koliko lažje je razmišljati, kaj bi si jaz želela od njega, kot pa to, kaj mu lahko dam, da mu polepšam dan. Pa vendar je on najpomembnejši človek v mojem življenju.

Ali mu sitnarim, ga kritiziram in poskušam spremeniti? To namreč lahko vodi k temu, da se mož umakne. Če je žena vedno nezadovoljna, lahko mož nad odnosom z njo obupa in se neha truditi. Za šankom bo bolj upoštevan, kot pa doma. Vsaj vtis ima tak. Precej lažje je pametovati med somišljeniki, kot pa doma sesti z ženo za mizo in se temeljito pogovoriti.

Kaj se zgodi z nami?

Ko se poročimo, dobro vemo, da je zakonski odnos najpomembnejši človeški odnos v življenju. Z vsem srcem si želimo osrečiti svojega partnerja. Kaj se zgodi z nami pozneje, da to ni več pomembno? So to notranje rane, ki nas bolijo, ali vsakodnevna rutina, v katero se ujamemo? In ne pozabimo na sebičnost, ki nam je položena že v zibelko.

Zato je prav, da se vsak dan vprašam: kako lahko danes svojemu možu /ženi polepšam dan?  Ker bo nekoč prišel dan, ko to ne bo več možno.


Foto: Slavko Štern

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.